Stalin je umrl naravne smrti 5. marca 1953 v svoji podeželski rezidenci. Naslednjega dne je novica dosegla vse kotičke sovjetske države. Radijski novinar je z žalostnim glasom rekel: »Ustavilo se je srce soborca in spremljevalca velikega Leninovega dela, modrega voditelja in učitelja Komunistične partije in sovjetskega naroda.«
Za večino sovjetskih ljudi je bilo to, kot da bi slišali vest o smrti boga. Ne glede na to, ali so Stalina marali ali ne, so živeli pod njim zadnjih 30 let. Več desetletij hitre industrializacije je pretežno agrarno državo spremenilo v gospodarsko velesilo. A po drugi strani so bile tudi smrtonosne čistke, pomanjkanje in strašna vojna z nacistično Nemčijo, ki se je na koncu končala z veliko zmago Sovjetske zveze. Vse to se je odvijalo pod Stalinovim vodstvom. In zdaj ga naenkrat ni bilo več.
Narodna tragedija
Sputnik
Za tiste, ki so odraščali ob uradni propagandi in niso vedeli ničesar o razsežnosti političnih čistk, je njegova smrt pomenila katastrofo, nekaj hujšega od smrti lastnega očeta. Cela država je jokala. Nekaj podobnega se je odvijalo leta 2011 ob smrti Kim Jong-Ila v Severni Koreji, kjer so milijoni prebivalcev histerično jokali ob njegovem zadnjem slovesu.
Anastasija Baranovič-Polivanova, ki je bila takrat študentka, se spominja: »Neka partijska uradnica na naši univerzi je bila tako potrta, da ni mogla niti stati … Naša marksistična profesorica, sicer zelo prijazna oseba, je rekla: »Če me kdo vpraša, kaj je zame najpomembnejše, bom rekla, da seveda moja hči. Ampak, če bi jo lahko zamenjala, da ga obudim od mrtvih, bi to storila.«
Getty Images
Stalinov kult osebnosti je bil tako močan, da so za njim žalovali celo sorodniki žrtev njegovih represij. »Mama mi je razlagala, da so vsi jokali, ko so izvedeli za Stalinovo smrt, tudi ona, ki je bila takrat še otrok. Življenje je naenkrat izgubilo smisel … Najbolj presenetljivo zame je, da je jokala tudi moja babica, saj je bil dedek žrtev represij,« se spominja Tina Kandelaki, TV voditeljica gruzijskih korenin.
Razlog za slavje
Seveda Stalinova karizma še zdaleč ni imela hipnotičnega učinka na vse, še posebej ne na zapornike, internirance v gulagih ali tiste, ki so bili izgnani na podlagi napačnih obsodb. Stalinovo smrt so videli kot odrešenje.
»Bili smo v Sibiriji, blizu Norilska, kjer smo kopali jamo za temelje,« se spominja Anatolij Bakaničev, ki je pristal v zaporu, potem ko je prišel iz nemškega vojnega ujetništva. »S sekiro sem tolkel po ledu, ko je sojetnik nad mano zaklical: Tolja, pridi ven, ta vrag je umrl! Vsi jetniki so bili vidno veseli. Nekdo naj bi ob novici celo radostno zakričal hura«.
Stampedo
Medtem ko so zaporniki v Sibiriji potihoma slavili, je partijsko vodstvo v Moskvi organiziralo pogrebno slovesnost. To pa ni bila lahka naloga, glede na to, da je bila televizija v zgodnjih 50. letih še vedno redkost. Za mnoge je bila tako zadnja priložnost, da vidijo pokojnega voditelja, da se dejansko udeležijo pogreba. Na tisoče ljudi se je zgrnilo v Hišo Sovjetov v Moskvi, kjer je stala krsta.
Sputnik
Vrsta za obiskovalce se je vila skozi center Moskve in je bila dobro označena ter varovana s strani policije in vojske, ki so za vzdrževanje reda uporabljali tudi vozila. Nato pa se je 6. marca iz ozkega Roždestvenskega bulvarja na trg Trubnaja zgrnila množica ljudi. Tam so naleteli na delno zaprt prehod s kordoni iz tovornjakov in konjeniškimi enotami.
Prostora za prehod je bilo malo, nazaj pa tudi niso več mogli, saj jih je naprej tiščala nova množica. »V množici je postajalo vse bolj tesno, tako da se nisi mogel premikati, ampak si lahko samo šel, kamor te je nesla,« pravi Jelena Zaks, ena od tisočih ljudi, ki so se znašli ujeti v množici. Imela je srečo: ko je stopala mimo zastražene ograje, jo je zgrabil nek vojak, jo potegnil iz množice in ji s tem verjetno rešil življenje.
Getty Images
Mnogi pa niso imeli te sreče. »Vsa množica je stokala … nekateri so umrli stisnjeni ob ulične svetilke in tovornjake … Dedek mi je povedal, da je na neki točki zaslišal čudno čofotanje pod nogami. Pogledal je dol in videl človeško drobovje,« razlaga novinar Anton Hrekov. Naslednje jutro so ljudje iskali svoje sorodnike in prijatelje po bolnišnicah in žal tudi v mrtvašnicah.
Danes, 66 let kasneje, še zmeraj ni jasno, koliko ljudi je umrlo ta dan, ocene pa se gibljejo med nekaj deset do nekaj tisoč, medtem ko uradne statistike ostajajo tajne. A ena stvar je jasna: Stalina je tudi v grob spremljala kri drugih ljudi.
Preberite še:
Stalinove ženske: Kdo vse je delil posteljo s sovjetskim voditeljem?