Kako (in zakaj) je Sovjetska zveza naenkrat postala Ruska federacija?

Rusija, nekoč znana kot Ruska sovjetska federativna socialistična republika (RSFSR) je bila edina od 15 republik, ki je obstajala v okviru Sovjetske zveze vse od leta 1922 do 1991. Bila je tudi največja od vseh republik in je predstavljala »srce« socialistične države. RSFSR je vedno imela odločilno vlogo za obstoj ZSSR, saj so se v Moskvi sprejemale glavne odločitve, medtem ko so Rusi predstavljali večino prebivalstva skupne države.

Nekoč se je ideja o izhodu RSFSR iz Sovjetske zveze zdela skoraj tako neverjetna, kot da bi se Washington, New York in Kalifornija odcepili od Združenih držav Amerike. Ampak zgodilo se je prav to. Kdaj se je to zgodilo in, kar je najpomembnejše, zakaj?

Država v krizi

Sovjetsko gospodarstvo je bilo v poznih 80-ih v težavah. Preobremenjeno je bilo s stroški za vojsko, država je težko zagotavljala osnovna blaga za svoje prebivalstvo, celo oblačila in hrano. Situacijo je bistveno poslabšal padec cen nafte, ki so leta 1986 padle s 24 na 12 dolarjev za sod.

Predvolilno zborovanje na Sovjetskem trgu v podporo perestrojki, širjenju demokratizacije, glasnosti in doslednim političnim reformam v sovjetski družbi

Vladimir Fedorenko/Sputnik

V takšnih razmerah je Mihail Gorbačov izvajal politiko glasnosti (»transparentnost«, svobodno kritiziranje partije in vlade) in perestrojke (»obnova«, prestrukturiranje ustroja gospodarstva), ki ni bila preveč uspešna. »Vlada ni mogla nadzorovati svojih lastnih reform in predvideti njihovih posledic,« je zapisal publicist Aleksej Durnovo na strani The Question (ruska Quora), ko je odgovarjal na vprašanje o razlogih za razpad Sovjetske zveze.

Ljudje, ki so bili besni zaradi težke ekonomske situacije, so sedaj dobili priložnost, da odkrito kritizirajo oblasti, kar je, predvidljivo, pripeljalo do resne krize – tudi etnične.

Vse razpada

Durnovo med vzroki za razpad zveze navaja tudi žejo po moči pri regionalnih elitah. »Častno in dobičkonosno je bilo biti glavni komunist v eni od sovjetskih republik. Ampak še bolje je bilo biti predsednik neodvisne države. Ko so začutili, da zveza postaja šibka, so si regionalne elite začele jemati koščke zase,« opisuje publicist.

Temu dodajte še »speče« etnične konflikte in naenkrat dobite nekontroliran kaos v več delih Sovjetske zveze.

Množica demonstrantov v Erevanu na shodu proti azerbajdžanski agresiji v sporni enklavi Gorski Karabah

AFP

V poznih 80-ih je izbruhnilo več spopadov: armensko-azerbajdžanski okoli Gorskega Karabaha, med Gruzijci in Abhazijci ter med Gruzijci in Oseti, napetosti med različnimi etničnimi in verskimi skupinami v Tadžikistanu ipd. Poskusi vlade, da bi umirila razmere, so se izkazali za popolnoma neučinkovite. V mnogih primerih so ti spopadi pozneje prerasli v prave vojne, ki so zahtevale na tisoče žrtev.

Premajhna država za oba

Ko so sovjetske republike konec osemdesetih in v začetku devetdesetih druga za drugo razglašale neodvisnost, se je Gorbačov kot predsednik Sovjetske zveze (de facto na čelu zvezne oblasti) boril, da bi obdržal enotno državo. Mnogi od voditeljev posameznih sovjetskih republik mu niso bili pripravljeni prisluhniti, zlasti priljubljeni voditelj ruske RSFSR Boris Jelcin. Gorbačov je tako imel srdito konkurenco celo v sami Moskvi.

Predsednik Predsedstva Vrhovnega sovjeta RSFSR Boris Jelcin ter predsednik ZSSR in generalni sekretar KPSZ Mihail Gorbačov.

Leonid Palladin/Sputnik

Jelcin je bil izbran za predsednika Predsedstva Vrhovnega sovjeta RSFSR maja 1990, čeprav je Gorbačov nasprotoval njegovi kandidaturi. Jelcin je to funkcijo spremenil iz pretežno birokratske v zelo pomembno. Kongres ljudskih poslancev RSFSR je 12. junija 1990 sprejel Deklaracijo o državni suverenosti. RSFSR takrat še ni zapustila Sovjetsko zvezo, a je ustvarila neobičajno situacijo, ko sta bila v Moskvi na oblasti dva voditelja – eden za Sovjetsko zvezo (Gorbačov) in eden za rusko republiko RSFSR (Jelcin).

Zaključek

Jelcin je nato šel korak naprej in julija 1990 zapustil Komunistično partijo Sovjetske zveze, s čimer je odkrito pokazal svojo neposlušnost Gorbačovu. 12. junija 1991 je RSFSR izvedla svoje prve predsedniške volitve, na katerih je zmagal Jelcin.

Čeprav je nasprotoval Gorbačovu, je odigral aktivno vlogo pri odvračanju poskusa državnega udara komunistov trde linije, ki so se hkrati zoperstavili Gorbačovu in Jelcinu v avgustu 1991. Jelcin se je takrat izkazal kot močan odporniški vodja, medtem ko je bil Gorbačov ob poskusu državnega udara ravno na počitnicah na Krimu.

Ruski predsednik Boris Jelcin ima govor na oklepnem vozilu pred vladno zgradbo avgusta 1991

Reuters

Do konca leta 1991 Gorbačov, uradno še vedno predsednik vse Sovjetske zveze, ni imel več skoraj nikakršnega vpliva na politiko svoje države. Jelcin se je 8. decembra 1991 srečal s predsednikoma Ukrajine in Belorusije, ki sta do takrat že razglasili neodvisnost. Skupaj so podpisali Beloveški sporazum, ki je najavil konec Sovjetske zveze.

Gorbačov ni imel druge možnosti, kot da sprejme, kar se je zgodilo. 25. decembra 1991 je uradno odstopil s položaja predsednika ZSSR. Komunistična država je prenehala obstajati in vsaka od 15 republik je bila prepuščena sama sebi – tudi Ruska federacija.

Preberite še:

Zgodba o neuspešnem puču: Zakaj Sovjetske zveze ni bilo mogoče več rešiti

Beloveški sporazum: Kako je razpadla Sovjetska zveza

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.