Danes je Litva majhna država na severovzhodni meji Evropske unije. A pred 600 leti je bila ena največjih in najmočnejših držav v Evropi.
Od mongolskih vpadov opustošena Kijevska Rusija je postala lahka tarča za litovsko ozemeljsko širitev. Preko dinastičnih porok, vojaških pohodov, najpogosteje pa po prostovoljni poti si je Litva podredila ogromna območja ruskih kneževin in dobila priložnost, da odvzame Moskvi status centra, ki je združeval ruske dežele.
Ko so na začetku 13. stoletja poganska plemena vzhodnega Baltika izkusila vse grozote križarskih pohodov, je že kazalo, da bodo Litovci delili žalostno usodo z drugimi baltskimi plemeni, ki so se popolnoma razbita znašla pod jarmom zahodnoevropskih vitezov.
A litovska plemena so se uspela konsolidirati in ne samo ustaviti nemški pritisk, ampak celo zadati napadalcem uničujoče protinapade. Leta 1236 so poganski Litvanci v bitki pri Sauleju praktično uničili viteški red Livonsko bratovščino meča, ki je delovala na območju današnjih baltskih držav. Poleg vitezov je v bitki umrlo tudi okoli 200 vojščakov iz Pskova, zaveznikov reda.
Z zahoda (današnje Kaliningrajske regije) so na litovska ozemlja vdirali tevtonski vitezi, ki so si podredili pruska plemena. Tevtoni so si priključili tudi ostanke Bratovščine meča in ustanovili Tevtonski viteški red ter začeli pritiskati na Litovce iz dveh smeri.
V luči teh razmer so litovski vladarji spoznali, da se sami ne bodo zmogli dolgo braniti. Na njihovo srečo (in nesrečo Rusov) so na ruska ozemlja leta 1237 vdrli Mongoli in rešili precej litovskih težav.
Gediminas vstopa v Kijev (iz knjige Leonarda Chodźka, 1824)
Legion MediaMongolski vpadi so opustošili ruske kneževine na severovzhodu Kijevske Rusije in oslabili tiste na zahodu, kar so Litovci znali izkoristiti.
Širitev na ruska ozemlja se ni vedno odvijala z ognjem in mečem. Pravzaprav so se nova ozemlja pridruževala večinoma mirno, saj so ruski vladarji v močni Litvi videli zaščito pred Mongoli. Litovci so na drugi strani pridobili prepotrebno pomoč v boju zoper nemške viteze, poleg tega pa so Mongoli tudi njim predstavljali nevarnost.
Litovski knezi se niso vmešavali v lokalne zadeve, ampak so z lokalnimi vladarji vzpostavili vazalne odnose. V primeru vojne so se tako lahko zanašali na pomoč ruskih kontingentov.
Sredi 13. stoletja si je Litva pripojila t. i. Črno Rusijo, območje današnje zahodne Belorusije, in se preimenovala v Veliko litovsko kneževino.
Širitev Velike kneževine je dosegla svoj vrhunec v 14. stoletju za časa vladanja knezov Gediminasa in Algirdasa. V kneževino so bila vključena ogromna območja današnje Belorusije, večina Ukrajine in del jugozahodne Rusije.
Na tej točki se Litovci niso več rabili ukvarjati samo s starimi sovražniki Tevtoni ampak še z Mongoli, Poljaki, Madžari, pa tudi Moskovčani. Razdalja od Moskve do litovskih ozemelj je znašala manj kot 200 kilometrov.
Jan Matejko, Pokristjanjevanje Litve
Narodni muzej v VaršaviVelika litovska kneževina je bila »litovska« samo po imenu. Devet desetin prebivalstva so sestavljali predniki današnjih Rusov, Belorusov in Ukrajincev. Držati takšno multietnično ozemlje skupaj ni bila lahka naloga in vladarji so morali spretno »manevrirati« met raznimi skupinami svojih podložnikov.
Ena od glavnih značilnosti kneževine je bila njena verska toleranca. Kot uradno poganska država, se Litva ni vmešavala v pravice svojega pravoslavnega prebivalstva, pač pa ga je, prav nasprotno, celo podpirala. Leta 1316 so Litovci celo ustanovili svojo metropolijo v kraju Novogrodok (v današnji Belorusiji) in navezali neposredne stike s patriarhom iz Konstantinopla.
Celo kasneje v 16. stoletju je odposlanec nemškega cesarja Žiga Herberstein o litovski prestolnici Vilni pisal: »Ruskih cerkva je tam precej več od tistih rimske veroizpovedi [katoliških, op. prev.].«
Grad na otoku Trakai
David Iliff (CC BY-SA 3.0)Litovski knezi so na začetku ustanovili protektorat, v 60-ih letih 14. stoletja pa dokončno priključili Kijev in ga priznali za »mater ruskih mest«. Zahodnoruski jezik je kot uradni zamenjal litovskega in ohranil ta status vse do konca 17. stoletja.
Litva se je pred ruskimi kneževinami in svojim glavnim tekmecem na vzhodu Moskvi predstavljala kot glavni politični in duhovni center združevanja ruskih dežel.
Litovski knezi so neprestano jadrali med katoliškim in pravoslavnim svetom in dolgo časa nobeni strani niso dajali prednosti.
Kronanje Mingaugasa (gravura iz knjige Leonarda Chodźka, 1824)
Tako je bil veliki vojvoda Mindaugas krščen kot katolik in okronan za kralja Litve s strani rimskega papeža Inocenca IV. Po njegovi smrti leta 1263 se je Litva vrnila k poganstvu, kar pa ni zmotilo Mindaugasovega sina Vaišvilkasa, ki je po prevzemu žezla od pokojnega očeta fanatično podpiral pravoslavje.
A večno ta politika ni mogla zdržati. Poslednjega poganskega kraljestva na evropski tleh preostala Evropa ni sprejemala kot sebi enakega, vitezom Tevtonskega reda pa je litovsko poganstvo nasploh ugajalo, saj so lahko proti Litovcem povsem legalno vodili sveto vojno.
Zadeva se je rešila s politično in kulturno zvezo Litve s Poljsko, s katero se je skupaj borila proti Tevtonom. Leta 1387 je veliki knez litovski in poljski kralj Vladislav II. Jagielo krstil Litvo po katoliškem obredu.
Gravura, ki prikazuje versko slavje ob združitvi Poljske in Litve.
Getty ImagesOd tega trenutka dalje je bila podpora pravoslavju v Litvi ukinjena, začelo se je širiti katolištvo. Po tem je Litva izgubila legitimnost vloge združitelja ruskih ozemelj.
Z združitvijo Litve in Poljske v eno državno tvorbo v 16. stoletju se je začel izjemen politični, kulturni in verski pritisk na pravoslavno prebivalstvo Velike kneževine, ki še vse do danes velja za jabolko spora med Rusi in Poljaki.
Preberite še:
Kako je Poljska skoraj zavzela Rusijo
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
