To je bila najzanesljivejša in najzanesljivejša vojaška sila boljševikov. Latvijski rdeči strelci so ne samo podpirali sovjetsko oblast v ruski državljanski vojni, ampak tudi večkrat rešili življenje samemu Leninu.
Branilci Latvije
Čeprav ruska caristična vojska ni pozdravljanja nastajanja nacionalnih vojaških formacij, leta 1915 niti ni imela več izbire. Nemška vojska je samozavestno osvojila območje Kurlandije (zahodna Latvija) in napredovala proti Rigi.
Getty Images
Ukaz za nastanek prostovoljnih latvijskih enot je podpisal poveljnik Severnozahodne fronte Mihail Aleksejev 1. avgusta. Že do konca leta je šlo v boj šest bataljonov. Prav ti so imeli ključne zasluge za to, da Nemci niso zmogli osvojiti Rige, s čimer niso dobili neposrednega dostopa do prestolnice Ruskega imperija – Petrograda.
Latvijski borci so tudi v nadaljevanju pogosto izkazali junaštvo in veliko mero samožrtvovanja v bojih s sovražnikom. Med mitavsko ofenzivo (po mestu Mitava, danes Jelgava), ki ji pravijo tudi »božični boji«, so Latvijci izgubili do devet tisoč ljudi, a so skupaj s sibirskimi borci uspeli prebiti dobro izurjeno obrambo nasprotnika.
Javna domena
Stražarji revolucije
Ko sta po februarski revoluciji disciplina in organizacija v ruski vojski resno izginjali, so bili latvijski strelci med redkimi, ki so ohranili visoki borbeni duh. Velik del Latvije je bil namreč pod nemško okupacijo, zato niso imeli kam dezertirati.
Sputnik
Oktobra 1917 je večina strelcev pozdravila revolucija. Navdihovali so jih komunistični ideali, pa tudi obljube boljševikov, da bodo kmalu sklenili dolgo pričakovan mir. »Proti vsem oblikam kontrarevolucije, od koderkoli nas bodo ogrožale, bomo takoj nastopili z vso močjo svojega orožja,« je takrat najavljala resolucija šestega polka latvijskih strelcev.
Fantastično organizirani in zanesljivi latvijski strelci, ki so postali »rdeči«, so bili pravi reševalci boljševikov. Premeščali so jih na najnevarnejša bojišča državljanske vojne, branili so Petrograd pred Judeničem, Moskvo pred Denikinom, strli so odpor Wrangla na Krimu. Leta 1919 so celo omogočili vzpostavitev sovjetske oblasti v domači Latviji, sicer le za kratek čas.
Rdeči latvijski strelci so aktivno dušili številne vstaje po celotnem ozemlju pod boljševiškim nadzorom. Tako znani so bili po svoji krutosti, da se je v ruščini pojavil pregovor: »Ne išči rablja, išči Latvijca!« (“Не ищи палача, а ищи латыша!”)
»Vsi so se jih bali. Podrejala so se jim mesta, naselja, trgi. Nikomur se niso umaknili s poti. Kapa čez zatilje, razkrit vrat in prsa, naslonjena puška ob prsih s kopitom navzgor. Tako so vozili po Rusiji od kraja do kraja ter tolkli vse, ki so se jim znašli na poti,« je opisoval rdeče latvijske strelce vojaški poročevalec Jānis Porietis.
Sputnik
Prav Latvijcem so zaupali varovanje ključnih strateških objektov v Moskvi in celo Lenina osebno ter drugih boljševiških voditeljev. Latvijski rdeči strelci so postali, kot se je izrazil zgodovinar Vladimir Bulgakov, »pretorijska straža Kremlja«.
Vstaja levih eserov
Levi eseri, soborci boljševikov v vladni koaliciji, ki niso bili zadovoljni s sklenitvijo bolečega brest-litovskega miru, so 6. julija 1918 organizirali vstajo v Moskvi. Datuma si niso izbrali po naključju, saj so prav tisti dan latvijski strelci zunaj mesta, v naravi, praznovali svoj nacionalni praznik ligo (Janov dan).
Sputnik
Eserom zveste vojaške enote so ubile nemškega veleposlanika Wilhelma von Mirbacha, da bi izzvale nemško vojno napoved, ter aretirale vodjo čeke (boljševiške tajne službe) Džeržinskega, nakar so začele osvajati ključne stavbe v mestu. Ogrožena sta postala Lenin osebno in oblast boljševikov nasploh.
Spet so priskočili na pomoč Latvijci. S težavo so sestavili polke in šli na juriš. V enem dnevu so zadušili vstajo, a z velikimi izgubami.
»Veleposlaniška zarota«
Javna domena
Kmalu so latvijski strelci dobili novo priložnost, da se izkažejo. Avgusta 1918 se je zgodila tako imenovana »veleposlaniška zarota« - mnoge podrobnosti o njej so še danes varovana skrivnost.
Po razlagi enega od vodij čeke Jēkabsa Peterssa (še en Latvijec, ki pa ni bil član strelcev), je vodja posebne britanske misije Robert Lockhart ob pomoči francoskega veleposlanika Josepha Noulensa in veleposlanika ZDA Davida R. Francisa poskušal podkupiti latvijske rdeče strelce, da aretirajo ali ubijejo Lenina, nakar bi se pridružili tujim intervencijskim silam.
Toda poveljnik artilerijskega diviziona 1. latvijske divizije Eduards Bērziņš, ki so ga poskusili podkupiti zarotniki, se je izkazal za agenta boljševiške čeke. Zarota je bila razkrinkana.
Visoki oblastni vzvodi
Po razbitju Wranglovih sil na Krimu in s koncem aktivne faze državljanske vojne so bile latvijske strelske enote razpuščene. En del borcev se je vrnil v »buržoazno« Latvijo, medtem ko si je drugi začel iskati svoje mesto pod soncem v novi sovjetski domovini.
Poveljniki latvijskih strelcev, pa tudi nekateri drugi Latvijci, so dobili zelo visoke položaje v Sovjetski Rusiji in poznejši Sovjetski zvezi (ZSSR). Gustavs Boķis je na primer postal vodja mehaniziranih sil Rdeče armade, Jukums Vācietis je bil nekaj časa vrhovni poveljnik, Jekabs Alksnis je poveljeval zračnim silam. Eduards Bērziņš iz zadeve Lockhart je bil eden od utemeljiteljev taboriščnega sistema GULAG, mož z istim priimkom Jānis Bērziņš (pravo ime Pēteris Ķuzis) pa je bil ustanovitelj in vodja sovjetske vojaške obveščevalne službe.
Sputnik
Čeprav so bili v 20. letih 20. stoletja zelo cenjeni, so se Stalinu v 30. letih 20. stoletja latvijski »Leninovi Pretorijanci« zdeli nepotrebni. Večino so aretirali in postrelili v času »Velikega terorja«.
Priporočamo še:
Domače zvijače boljševikov ali kako zbrati denar za revolucijo?
Pozabljena resnica: baltske države so pripomogle k razpadu Sovjetske zveze