Večstoletno rivalstvo: Kdaj se je Rusija vojskovala s Francijo?

Vojna za poljsko nasledstvo

Prvi večji vojaški spopad med Rusijo in Francijo je postala t. i. vojna za poljsko nasledstvo (1733-1735). Takrat zelo oslabljena Poljska se ni bila zmožna zoperstaviti intervenciji velikih držav, kar so slednje s pridom izkoristile.

Boj za vpliv na Poljskem se je med evropskimi državami razvnel po smrti poljskega kralja Avgusta II. Silnega leta 1733. Na volitvah novega monarha sta Rusija in Avstrija podprli kandidaturo sina nekdanjega vladarja – Friderika Avgusta II. Saškega, Francija, Španija in Sardinija pa Stanislava Leščinskega, ki je Poljski že vladal v letih 1704-1709.

Deležniki so kmalu od diplomatskih intrig prešli k odprtemu spopadu, iz katerega so kot zmagovalci izšli podporniki Friderika Avgusta II. Vrhunec rusko-francoskega vojaškega spopada je bila zasedba Danziga leta 1734 s strani ruske in saške vojske. Tam se je namreč skrival Leščinski, ki mu je sicer uspelo pobegniti, a je v ruskem ujetništvu pristalo več kot dva tisoč francoskih vojakov.

Po nekaj mesecih je carica Ana Ioannovna vse ujetnike izpustila domov, izjemo je naredila le pri francoskem veleposlaniku v Poljski Antoinu-Felixu de Montiju, saj ga je imela za glavnega krivca vojne med Rusijo in Francijo. Markiz je bil osvobojen šele po letu dni na podlagi osebne prošnje svetega rimskega cesarja Karla VI.

Vojne proti revolucionarni Franciji

Francoska revolucija leta 1789 je za domače plemstvo in kraljevsko družino postala prava nočna mora, dodobra pa je prestrašila tudi evropske monarhe, ki so se odločili združiti moči, da bi preprečili širjenje revolucionarne "okužbe" na svoja ozemlja.

Rusija je v vojni prve koalicije (1792-1797) sodelovala bolj pasivno in se omejila na pošiljanje prostovoljcev in blokado francoske severne obale z ladjami Baltske flote. Carica Katarina II. je bila na polno zaposlena z vprašanjem o delitvi Poljske in z zadušitvijo vstaje Tadeusza Kościuszka leta 1794.

Med vojno druge koalicije (1799-1802) je ruska vojska že precej aktivneje sodelovala. V boj proti Francozom so Rusi poslali enega najboljših vojskovodij v svoji zgodovini – Aleksandra Suvorova. Ta je nasprotniku zadal vrsto bolečih porazov in mu iztrgal zasedeno severno Italijo. Étienne MacDonald, kasnejši Napoleonov maršal, ki ga je Suvorov porazil v bitki pri Trebbiji, je zapisal naslednje: "Ta neuspeh bi lahko imel najhujše posledice za mojo kariero, rešilo me je zgolj dejstvo, da me je porazil Suvorov."

A zadeve niso povsod šle tako gladko. Angleško-holandska odprava na zasedeno Nizozemsko poleti 1799 se je končala katastrofalno. Od nje so na koncu nekaj imeli le Angleži, ki so zajeli nizozemsko floto, medtem ko Rusiji kampanja ni prinesla ničesar.

Nezadovoljstvo takratnega ruskega carja Pavla I. z avstrijskimi in angleškimi zavezniki je vse bolj naraščalo, dokler ni privedlo k temu, da je ob koncu leta 1800 Rusija popolnoma spremenila svojo zunanjepolitično smer in se začela zbliževati s Francijo. Ruski vladar je z Napoleonom, ki je takrat postal prvi konzul republike, razglabljal celo o skupni invaziji britanske Indije. "Z vašim vladarjem bova spremenila obličje sveta!" je ruskemu veleposlaniku v Parizu dejal Bonaparte.

A tem ambicioznim načrtom ni bilo usojeno. Pavel I. je bil 24. marca 1801 ubit v politični zaroti, v kateri je sodelovala Velika Britanija. Na prestol se je povzpel njegov sin Aleksander I., ki se je takoj vrnil nazaj k protifrancoski politiki.

Napoleonske vojne

Rusija je ostala v protifrancoski koaliciji, a tokrat se je bilo treba soočiti z vojaškim genijem Napoleona. Rusko vojsko je čakala vrsta grenkih porazov.

2. decembra 1805 je Napoleon v t. i. bitki treh vladarjev pri Austerlitzu razbil rusko in avstrijsko vojsko. Temu je sledil še poraz pri Friedlandu 14. junija 1807, po katerem je bil Aleksander I. prisiljen stopiti francoskemu vladarju naproti in prositi za premirje.

Po tilzitskem mirovnem sporazumu, ki je bil sklenjen kmalu zatem, je Rusija postala praktično francoska zaveznica in se tudi pridružila celinski blokadi Velike Britanije. A če je Pavel I. z Napoleonom sklenil zavezništvo prostovoljno, je bil njegov sin v podpis slednjega prisiljen.

Rusija je tako še naprej, kakor pred blokado, tajno trgovala z Britanci, in ko so Francozi za to izvedeli, so bili besni. Napetosti v odnosu med državama so naraščale, vse dokler ni Napoleon s svojo Véliko armado poleti 1812 vkorakal v Rusijo.

Bonaparte je računal na to, da bi hitro porazil rusko vojsko in Aleksandra I. znova prisilil v sodelovanje pri celinski blokadi. "Brez Rusije je celinski sistem samo pobožna želja," je izjavil ob neki priložnosti. A namesto hitre zmage se je moral soočiti s pravo narodno vstajo, partizanskim gibanjem in srditim uporom ruskih čet.

Aleksander I. je zavračal vsakršna pogajanja z Napoleonom celo po tem, ko je ta z vojsko vkorakal v samo Moskvo. Med zapuščanjem mesta se je razjarjeni Bonaparte pripravljal, da razstreli Kremelj, a tega na koncu ni uspel izvesti.

Med umikom na zahod je Velika armada postajala vse manjša in na koncu prenehala obstajati kot bojna sila. Ruske čete so Bonaparta ves čas preganjale in ga porazile v veliki bitki narodov pri Leipzigu oktobra 1813. 31. marca 1814 je Aleksander I. slavnostno vkorakal v Pariz, nakar je Napoleon odstopil kot francoski cesar.

Bonapartova zmagoslavna vrnitev na oblast leta 1815 (t. i. sto dni) je zaveznike prisilila v sestavo nove, že sedme protifrancoske koalicije. A Rusija v bojih, ki so sledili, praktično ni sodelovala. Tokrat so zavezniki premagali Napoleona brez njene pomoči.

Krimska vojna

Sredi 19. stoletja se je nekdaj mogočen Osmanski imperij pretvoril v "bolnega moža Evrope". Država, ki so jo pretresali notranji konflikti, je bila na robu razpada in se kot taka ni mogla zoperstavljati ekspanziji takratnih vodilnih sil.

Car Nikolaj I. je v teh okoliščinah videl izjemno priložnost svoji južni sosedi iztrgati njene balkanske province, kjer je živelo večinsko pravoslavno prebivalstvo. Zahod je tem ruskim idejam sistematično nasprotoval.

Na koncu je izbruhnila krimska vojna (1853-1856), v kateri se je Rusija znašla nasproti združenim silam Velike Britanije, Francije, Osmanskega imperija in kraljestva Sardinije. Francoze je vstop v vojno proti Rusiji gnala želja po maščevanju za poraz leta 1812.

Boji so se odvijali na Kavkazu, v Tihem oceanu in na Balkanu, a glavno prizorišče bojev je bil Krim, na katerega so vdrle zavezniške vojske. Vrhunec vojne je bil 350-dnevni spopad za mesto Sevastopolj, kjer je stala glavna baza ruske Črnomorske flote. Padec mesta septembra 1855 je kmalu privedel do konca vojne.

Rusija je utrpela izjemno boleč poraz, deloma zaradi številčne premoči koalicijskih sil, deloma pa zaradi tehnične zaostalosti njene vojske napram vojskam zahodnoevropskih držav. Mirovni sporazum je Rusiji prepovedal baziranje vojne mornarice na Črnem morju (ta omejitev je bila sproščena leta 1871). Rusija je izgubila tudi protektorat nad Moldavijo in Vlaško ter ekskluzivno pokroviteljstvo nad krščanskimi podaniki Osmanskega imperija, ki si ga je zagotovila z zmago nad Turki v vojni 1768-1774.

Francoska intervencija v Rusiji

Jeseni 1918 so v Sovjetsko Rusijo začele vdirati vojske držav antante. Zavezniki so se vmešali v razvijajočo se državljansko vojno na strani protirevolucionarnih, t. i. belih sil.
Glavni povod za intervencijo antante pa ni bilo ideološko sovraštvo do boljševikov; Lenina in Trockega na Zahodu sprva niso dojemali kot resno silo, ki bi se bila sposobna dlje časa ohraniti na na oblasti. Boljševiki so v očeh Britancev in Francozov preprosto bili nemške marionete, nastavljenci nemškega cesarja, ki delujejo v njegovem interesu.

Antanto je bolj skrbel separatni mirovni sporazum, sklenjen med Rusijo in Nemčijo v Brest-Litovsku 3. marca 1918, ter posledični izstop Rusije iz vojne proti centralnim državam, kar je Nemcem omogočilo odpoklicati del vojske z vzhodne fronte in jo premakniti v boj proti Franciji.

Med intervencijskimi kontingenti je bil francoski eden najštevilčnejših. Tretja republika je svoje vojake poslala ne sever Rusije, na Daljni vzhod in v Sibirijo, glavni del sil, ki je štel 15.000 mož, pa je bil poslan na črnomorsko obalo – v Odeso, Sevastopolj in Herson.

Estradni umetnik Aleksander Vertinski je takole strnil svoja opažanja interventov v Odesi: "Po ulicah tega prelepega obmorskega mesta so se mirno sprehajale neke eksotične afriške čete – zamorci, Alžirci in Maročani, ki jih je francoski okupator pripeljal iz vročih in daljnih dežel. Bili so ravnodušni in brezskrbni, slabo so razumeli, kaj se pravzaprav dogaja, vojskovati se niso ne želeli ne znali. Hodili so po trgovinah, kupovali razne neumnosti in se glasno pogovarjali v grlenem jeziku. Zakaj so jih pripeljali sem, tega še sami ne vedo zares. Domačini, prestrašeni zaradi njihovega maškaradnega izgleda, so se sprva skrivali, nato pa so se, ko so se prepričali, da ti ljudje 'sploh niso strašni' in da ne grizejo, umirili."

Francozi so sicer razglasili "osvoboditev Rusije od uzurpatorjev boljševikov", a kakor se je izkazalo, niso imeli ne jasnega cilja niti konkretno opredeljenih nalog, povrhu vsega pa so se izogibali neposrednim bojnim konfrontacijam z Rdečo armado.

Francosko krmarjenje med silami nekdanjega Ruskega imperija, ki so delovale na jugu, in ukrajinskimi nacionalisti je razjezilo ene in druge. Eden od voditeljev belega gibanja general Anton Denikin se je pritoževal, da si Francija hkrati prizadeva pomagati belim, Ukrajincem, Poljakom in Fincem, a da resno pomoč dobivajo le Poljaki.

S podpisom premirja 11. novembra 1918 v Compiegnu se je prva svetovna vojna končala, bojna morala francoskih vojakov in mornarjev, ki so bili nastanjeni v Rusiji, pa je močno upadla, saj niso razumeli, kaj morajo početi v daljni Rusiji, namesto da bi se končno vrnili domov. Poleg tega se je tudi v samih evropskih državah začelo močno gibanje proti intervenciji, kar je na koncu privedlo do njenega neuspeha.

Sredi marca 1919 so pod pritiskom vstajniških odredov nekdanjega poveljnika vojske Ukrajinske narodne republike Nikiforja Grigorjeva, ki je medtem prestopil na stran boljševikov, Francozi zapustili Herson in Nikolajev. V začetku aprila je bila evakuirana tudi Odesa. Jeseni istega leta so severno rusko pristanišče v Arhangelsku zapustili zadnji francoski vojaki.