Sovjetski civilni potni list za potovanje v tujino, 1989.
Jurij Zaritovski/SputnikSovjetska država si je ves čas svojega življenja prizadevala za nadzor izseljevanja iz države in jo uporabljala hkrati kot nagrado in kazen. Medtem ko je nekatere svoje državljane prisilno izselila, je drugim popolnoma onemogočala odhod.
Od ruske revolucije in kasnejšega oblikovanja nove sovjetske države do njenega končnega razpada leta 1991 je bilo pet različnih obdobij množičnih migracij iz države, znanih tudi kot "valovi".
Ko je bila leta 1922 ustanovljena sovjetska država, je novoustanovljeno državo prizadela množična emigracija tako imenovanih belih emigrantov - večinoma tistih Rusov, ki so nasprotovali oblikovanju boljševiške vlade.
Prvi eksodus je bil hkrati najbolj množičen v ruski zgodovini in najbolj uničujoč za nastajajočo državo v gospodarskem in kulturnem smislu. Število ljudi, ki so pobegnili iz Rusije, potem ko je Rdeča armada končno premagala nasprotno stran, je ocenjeno na približno 2 milijona ljudi.
Evakuacija belih emigrantov preko pristanišča na Krimu.
Javna domenaVeliko ljudi, ki so se odlikovali v svojem poklicu – vključno z rusko inteligenco, vojaškimi častniki, državniki, poslovneži, posestniki in intelektualci vseh vrst – se je odločilo, da se za vedno poslovijo od svoje domovine. Mnogi od njih so se uspešno ponovno postavili na noge v drugih državah. Eden od številnih primerov je "oče letalstva" Igor Sikorski, ki je uspešno oblikoval helikopterje za predsednika ZDA, potem ko se je preselil v to državo.
Ameriška ladja Rdečega križa "Steamer Sangammon", ki prevaža ruske begunce iz Novorosijska na otok Proti, 1920.
Kongresna knjižnicaPo tem velikem odlivu prebivalstva so se meje Sovjetske zveze tesno zaprle, zaradi česar je bila emigracija za mnoge nedosegljive sanje.
Čeprav je bilo v zgodnjih dneh še mogoče zapustiti Sovjetsko zvezo, je bila država v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja ločena od preostalega sveta. Desetletja po tem v očeh sovjetske oblasti ni bilo več emigrantov... bili so samo prebežniki.
Plakat z napisom "Sovražnik ne more mimo! Meje domovine varuje celotno sovjetsko ljudstvo."
Javna domenaLeta 1935 so sovjetske oblasti pod vodstvom Josifa Stalina uvedle ostre ukrepe za izkoreninjenje želje po emigraciji v glavah sovjetskih ljudi. Po novem je bil beg čez mejo kaznovan s smrtjo. Poleg tega so za ta postopek odgovarjali tudi sorodniki prebežnikov.
Strogi zakon je bil namenjen le politikom, diplomatom in obveščevalnim uradnikom – od katerih so bili mnogi zaradi svoje dolžnosti zaposleni v tujini – saj večina sovjetskega prebivalstva ni imela sredstev, da bi pobegnila iz Sovjetske zveze, tudi če bi si to želeli.
Kljub strogim sankcijam so to obdobje sovjetske zgodovine zaznamovali škandalozni pobegi ključnih osebnosti tako v sovjetskem političnem establišmentu kot tudi v varnostnem aparatu. Stalinov osebni sekretar Boris Bažanov je postal prvi večji prebežnik iz Sovjetske zveze in tlakoval pot ostalim: tako kot sovjetski obveščevalec Igor Gouzenko, čigar razkritja so sprožila val rdečega strahu na Zahodu, Stalinov zloglasni morilec Bogdan Stašinski, vodja izpostave Sovjetske tajne policije na Daljnem vzhodu Genrik Ljuškov, ki je pobegnil v Tokio pred začetkom druge svetovne vojne, generalni podsekretar ZN Arkadij Ševčenko, ki je leta 1975 zaprosil ameriškega veleposlanika za azil, in zloglasni dvojni agent Oleg Gordijevski, ki je delal za britansko obveščevalno službo MI6, preden je leta 1985 pobegnil iz ZSSR.
Arkadij Ševčenko, sovjetski diplomat, ki je zaprosil za azil v ZDA, prisega na ameriško državljanstvo v Washingtonu, 28. februarja 1986.
APNekatere od prebežnikov so ubili sovjetski tajni agenti v tujini, drugi pa so preživeli do starosti, včasih v nenehnem strahu pred maščevanjem. Vendar nihče od njih ni nikoli več videl svoje države.
Po Stalinovi smrti in kasnejši razveljavitvi zakona, ki je kriminaliziral družino prebežnika, se mnoge vidne sovjetske osebnosti raje niso vrnile v Sovjetsko zvezo, če so imele možnost odpotovati v tujino. Številni ugledni sovjetski športniki in kulturniki so postali tako imenovani "nepovratniki", izraz, ki se uporablja za sovjetske ljudi, ki se niso želeli vrniti v ZSSR s potovanja v tujini.
Ko je bilo izseljevanje v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja končno legalizirano, so ljudje večinoma neruske etnične pripadnosti videli to kot priložnost, da za vedno pustijo sovjetsko realnost za sabo.
Vendar pa je sovjetska vlada v strahu pred množičnim odlivom prebivalstva, ki bi lahko ogrozilo podobo socialističnega sveta v očeh svetovne javnosti, zahtevala pridobitev izstopnih vizumov - uradnega dovoljenja oblasti za izselitev.
Sovjetska izstopna viza druge vrste (ki omogoča dokončen izstop iz ZSSR).
Javna domenaV praksi je bilo za marsikoga nemogoče dobiti vizo. Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je problem tako zaostril, da se je pojavil nov izraz za tiste, ki so jim zavrnili izstopne vizume – otkazniki (v slovenščini: odpovedniki).
Protest otkaznikov leta 1980.
Neznan avtor/Russia in photoV nekaterih primerih so oblasti ljudi spravile v obup do te mere, da so bili pripravljeni narediti najbolj grozljiva dejanja, da bi našli pot iz ZSSR.
"Skoraj nisem dvomil, da nas bodo aretirali. Toda mislil sem, da bom po odsluženi kazni lažje zapustil Sovjetsko zvezo," je dejal Eduard Kuznecov, eden od etničnih Judov, ki so leta 1970 načrtovali ugrabitev letala, da bi pobegnili iz ZSSR.
Uradna fotografija Eduarda Kuznecova.
Anat Zalmanson-Kuznecov, 2016Medtem ko so nekateri čakali na izstopne vizume leta in leta, so se drugi znašli v nasprotni situaciji. V poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so sovjetske oblasti prakticirale, da so nekaterim sovjetskim državljanom v odsotnosti odvzeli državljanstvo, medtem ko so bili na potovanju v tujini. Čelistu Mstislavu Rostropoviču in njegovi ženi sopranistki, operni pevki Galini Višnevski so na primer odvzeli sovjetsko državljanstvo, ko sta bila v tujini.
Veliko se je spremenilo, ko je Mihail Gorbačov začel s politiko perestrojke. Ker so se znanstvene in kulturne izmenjave s tujino širile, potovanja v tujino so postajala vse pogostejša, so se omilila tudi pravila emigracije.
Sovjetski državljani stojijo v vrsti pred ameriškim veleposlaništvom v Moskvi za dokumente, ki so potrebni za izstop iz ZSSR. 1990.
Vladimir Vjatkin/SputnikKljub stopnji liberalizacije pa je temeljno načelo ostalo nedotaknjeno: sovjetski državljani, ki so želeli emigrirati iz Sovjetske zveze, so si morali najprej zagotoviti izstopne vizume. Šele po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 so se Rusi lahko svobodno izselili v državo po svoji izbiri.
Kliknite tukaj, če želite izvedeti, zakaj je nekaj sovjetskih Judov leta 1970 poskušalo ugrabiti letalo in pobegniti iz ZSSR.
Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
