Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
- Naročite se na naš Telegram kanal
- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
Josephu Beyrleju z vzdevkom 'Skakajoči Joe' je trikrat uspelo pobegniti iz nemškega ujetništva, preživel pa je tudi zaslišanje na gestapu. Spoznal je maršala Žukova in se kot vsak Rus zaljubil v ajdo.
"Ta zgodba zveni kot domišljijska zgodba iz druge svetovne vojne, in to je preveč," pravi voditelj YouTube kanala 'Potencialna zgodovina' o usodi Josepha Beyrla, ameriškega padalca, ki je leta 1945 pristal v Rdeči armadi. In ima prav. Tega si kar tako ne izmisliš.
Vendar to ni motilo edinega Američana, ki se je boril proti nacistom na vzhodni in zahodni fronti. Njegovi otroci delijo danes spomine, predvsem zaradi očetovega prepričanja, da so pravi junaki tisti, ki se ne vrnejo živi.
Nesrečni pristanek
Ameriška mornarica
'Skakajoči Joe' (ta vzdevek je dobil zaradi svojih brezhibnih skokov) je kljub vsemu, kar se mu je zgodilo, svoje junaštvo obravnaval zelo hladno. Ob odprtju druge fronte v Normandiji 6. junija 1944 je bil takrat 20-letni Beyrle skupaj s 24.000 drugimi vojaki razporejen na francoski obali. Na srečo je "usoda" preusmerila sovražnikovo protiletalsko topništvo in pristal je na strehi cerkve v vasi pod nemškim nadzorom.
Ubogi fant je moral iti sam, daleč za sovražnikovo linijo. Skakajoči Joe se je že prej boril za sovražnikovimi linijami. Pred izkrcanjem v Normandiji je imel nalogo dostaviti zlato francoskemu odporniškemu gibanju. Toda tokrat Nemci tega niso dovolili.
RIA Novosti se je pogovarjala z njegovim sinom Johnom Beyrlejem (veleposlanikom v Rusiji med letoma 2008 in 2012), ki se spominja, kako se je njegov oče poskušal pridružiti drugim ameriškim enotam, vendar mu ni uspelo. Tretji dan se je med plazenjem skozi gosto grmovje srečal s skupino Nemcev, ki so ga ujeli.
Napačni vlak
Javna domena
Tako kot druge ujetnike so tudi Joeja Beyrla postopoma prevažali proti vzhodu, ko so zavezniki od Nemcev ponovno osvajali vse več francoskega ozemlja. Neverjetno je, da mu je trikrat uspelo pobegniti iz ujetništva. Prvič v Normandiji, ko je konvoj zadel ameriški ogenj in mu je v kaosu uspelo pobegniti. Žal so ga naslednji dan ponovno ujeli.
Kmalu zatem, jeseni 1944, mu je uspelo ponovno pobegniti, tokrat iz taborišča na Poljskem. "Oče je bil zelo dober igralec kock in nekadilec," pravi John. "Ko je igral v taboru, je igral za cigarete, saj denarja ni bilo. Na koncu je osvojil 40 zavojčkov, s čimer je postal 'cigaretni milijonar'."
Javna domena
"To je izkoristil v svoj prid in uspel podkupiti nemškega stražarja. Stražar se je obrnil v drugo smer, ko so Joe in njegovi prijatelji preplezali bodečo žico. Toda v kaosu pobega je skupina vzela napačen vlak: namesto v Varšavo, kjer naj bi se povezali z odporniškimi borci, so pristali v Berlinu, v rokah gestapa!
"Angeli ne govorijo nemško"
Beyrleja so mučili skoraj do smrti, obravnava pa je bila še posebej kruta: njegovi predniki so iz Bavarske emigrirali v ZDA, zato je bil za Nemce dejansko izdajalec. Toda zasliševalci ga niso mogli zlomiti. Pozneje je spominjal, da se je ob neki priložnosti zbudil in nad njim stali moški v belih oblačilih. Po besedah njegovega biografa Thomasa Taylorja je Joe najprej pomislil, da je umrl in odšel v nebesa. Seveda pa se je tudi sam Beyrle spominjal: "Pomislil sem, da še nisem v nebesih, saj angeli ne govorijo nemško."
Tokrat je bil njegov pobeg posledica notranjega konflikta v nemških vrstah: Wehrmacht je zahteval, da ga gestapo izroči, saj bi v tem primeru pristal nazaj v poljskem taborišču. Po Taylorjevih besedah so se zavedali, da se vojna kmalu konča in da bodo morali odgovarjati za usodo ujetnikov.
Ameriški 'tovariš'
Javna domena
Januarja 1945 je Beyrle ponovno pobegnil, a tokrat je uporabil zabojnik za smeti. Preganjanju se je izognil s pomočjo kompasa in se usmeril proti grmenju sovjetskih topov. Z dvignjenimi rokami je hodil proti Rusom in ponavljal edini stavek, ki ga je očitno znal: Я американский товарищ! "Ja Amerikanskij tovarišč!" (Jaz sem ameriški tovariš) v upanju, da ga ne bodo ustrelili na mestu.
'Rdeči' vojaki so bili po besedah Beyrleja zelo začudeni, vendar je prevladala zdrava pamet in kmalu so našli prevajalca. Začudenje se je še povečalo, ko so sovjetski vojaki ugotovili, da njihov novopečeni 'tovariš' ne išče prevoza domov, temveč se trmasto želi pridružiti njihovim enotam in se boriti proti Nemcem v Berlinu.
"Očetu so dali puško: slavno PPSH-41, ki je bila, kot je rekel, veliko boljša od ameriškega 'Thompsona'," se spominja njegov sin. Menda se je 'Tommy' včasih zataknil, medtem ko je PPSH deloval brez težav. "Oče je bil dodeljen pehotni enoti, ki je varovala tank"- ameriški 'Sherman', ki so ga sovjetski vojaki pridobili na podlagi sporazuma o posojilu z Američani.
Pot domov
Getty Images
Vse kaže, da so Beyrlejevi spomini na sovjetsko obdobje večinoma zelo pozitivni: njegovi otroci so se spominjali, kako je Joe oboževal ajdo (Rusi imajo radi ajdovo kašo) ali kako je z ruskimi prijatelji z vodko nazdravljal Stalinu in Rooseveltu. Na žalost se ni boril dolgo, le približno mesec dni. V tem kratkem času je njegovemu bataljonu uspelo osvoboditi zaporniško taborišče, v katerem je bil zaprt Beyrle. Kmalu zatem je bil Joe ranjen v letalskem napadu. Njegovi tovariši so odšli v Berlin, medtem ko je moral Američan ostati v bolnišnici.
V bolnišnici ga je obiskal maršal Georgij Žukov (njegov kip je postavljen na Manežni ploščadi zraven Rdečega trga v Moskvi). Žukov je Beyrlu pomagal pri urejanju dokumentov. Poskrbel je za to, da bi lahko Joe prišel v Moskvo in na ameriško veleposlaništvo. Ko je bil Beyrle v prestolnici, je na svoje presenečenje izvedel, da so ga v ZDA razglasili, kot da je padel v boju. Zaradi tega so ga nekaj dni zadrževali na ameriškem veleposlaništvu, preden so ugotovili, da ni bil nemški vohun!
Alexej Daničev / Sputnik
Po vrnitvi domov je veteran dveh vojsk zaživel običajno življenje: delal je v podjetju, se poročil (v isti cerkvi, kjer je leta kasneje potekala njegova pogrebna slovesnost), si ustvaril družino in svojim otrokom pripovedoval vojne zgodbe. Moskvo je obiskal še petkrat. Na deželo in njene prebivalce so mu ostali le najlepši spomini.
Preberite še ta članek o najslavnejšem sovjetskem vojaškem padalecu.