Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
- Naročite se na naš Telegram kanal
- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
Po uničujočem porazu pri Moskvi konec leta 1941 so bili Nemci prisiljeni ponovno razmisliti o načelih vojskovanja proti Sovjetski zvezi. O sočasni ofenzivi na celotni sovjetsko-nemški fronti, kot je bila v začetni fazi operacije "Barbarossa", ni moglo biti govora. Izbrati je bilo treba prednostno smer napada, ki je sčasoma postala južna smer.
Arhivska fotografija
V skladu z načrtom "Blau", ki ga je Hitler odobril 5. aprila 1942, naj bi se Wehrmacht z ozemlja vzhodne Ukrajine prebil do najbogatejših sovjetskih naftnih polj na Kavkazu (predstavljala so več kot 70 odstotkov celotne sovjetske proizvodnje). Če bi jih zajeli, bi onesposobili Rdečo armado in v celoti zadovoljili potrebe nemške industrije, ki ji je do takrat že primanjkovalo te dragocene surovine.
Javna domena
Kampanje za nafto ni bilo mogoče izvesti brez zanesljivega kritja na bokih. Nemške enote so morale doseči reki Don in Volgo, kjer so lahko zgradile močno obrambo. Stalingrad je imel v tem obrambnem sistemu ključno vlogo. Poleg tega bi zavzetje tega pomembnega industrijskega središča in prometnega vozlišča odrezalo Kavkaz od osrednjih regij ZSSR.
Nemški državni arhiv
Sovjetsko vodstvo ni imelo informacij o tem, kje in kdaj bodo Nemci naslednjič napadli. "Stalin je dopuščal različne sovražnikove možnosti, vendar je menil, da bo v vsakem primeru cilj operacij Wehrmachta in splošna usmeritev njegove ofenzive Moskva," je trdil general Sergej Štemenko, ki je opravljal naloge v operativnem oddelku generalštaba. Nemška obveščevalna služba je na vse načine spodbujala to prepričanje in celo uspešno izvedla operacijo "Kremelj", da bi sovjetsko vodstvo dezinformirala o bližajoči se ofenzivi. (Na spodnji fotografiji, od leve proti desni, so člani Vojaškega sveta Stalingrajske fronte: član politbiroja Centralnega komiteja VKP(b), sekretar VKP(b) Ukrajine Nikita Hruščov, član Vojaškega sveta v zaledju fronte general-major Aleksej Kiričenko, prvi secretar Stalingrajskega regionalnega komiteja partije Aleksej Čujanov, poveljnik Jugovzhodne fronte general Andrej Jerjomenko.)
Oleg Knorring / Sputnik
Razmere na južnem krilu sovjetsko-nemške fronte za Rdečo armado so se močno zapletle po neuspelem poskusu sovjetskih enot, da bi maja 1942 osvobodile Harkov. Izgube so znašale približno 270 tisoč ubitih, ranjenih in ujetih vojakov. Kljub temu je bilo vrhovno poveljstvo v Moskvi še vedno previdno pri premeščanju velikih rezerv z zahodne fronte na jug. Svoje odločitve ni spremenila niti, ko so 19. junija sile zračne obrambe na frontni črti sestrelile letalo majorja Joachima Reichla, poveljnika nemške 23. tankovske divizije, in je podrobni del načrta "Blau" prišel v roke Sovjetov.
Javna domena
Zato je 28. junija po obsežnih letalskih in topniških pripravah nemška armadna skupina "Weichs" nenadoma udarila na stičišče dveh armad Brjanske fronte in se po preboju skozi obrambo pognala proti Staremu Oskolu in Voronežu. Dva dni pozneje je 6. armada generala Friedricha Paulusa uspešno prebila položaje jugozahodne fronte. "Ofenziva se razvija povsem zadovoljivo," je v svoj dnevnik zapisal načelnik generalštaba nemške vojske Franz Halder: "Sovražnikove sile na fronti so količinsko šibke, vendar so na nekaterih odsekih močno razslojene."
Nemški državni arhiv
Zaradi nepričakovane ofenzive Wehrmachta je bil nadzor nad enotami več sovjetskih front delno izgubljen, komunikacija s številnimi vojaškimi formacijami pa je bila prekinjena. Hitra prerazporeditev rezerv na jug, ki jo je izvedlo sovjetsko poveljstvo, se je zavlekla, kar je preprečilo močan protinapad na Wehrmacht. Tankovski korpusi, ki so prispeli na območja bojnih operacij, so se v boj vključevali neusklajeno in neorganizirano. Njihova neučinkovitost je pomenila, da jim je moral maršal Semjon Timošenko v nekem trenutku ukazati, naj "nehajo iti naravnost proti močno utrjenim sovražnikovim položajem in mleti svoje tanke".
Vladimir Ivanov / Sputnik
Do 6. julija so Nemci zavzeli večino Voroneža. Boj za mesto jim je vzel veliko več časa in truda, kot so pričakovali. Trmast odpor branilcev 48. tankovskemu korpusu ni omogočil, da bi se pravočasno obrnil proti jugu in sodeloval pri obkolitvi umikajočih se sovjetskih enot. Voronež ni bil nikoli v celoti zavzet, Rdeča armada pa je tu izvajala napade tudi med bitko za Stalingrad.
Javna domena
Dve skupini armad Wehrmachta sta napredovali v smeri Kavkaza in Stalingrada, hitro premagali več sto kilometrov in odrezali več deset tisoč sovjetskih vojakov od glavnih sil. Nemški "blitzkrieg" na jugu Sovjetske zveze je dobil drugo življenje in je šokiral vodstvo države. Zato je 28. julija 1942 Stalin podpisal odlok 227 "O ukrepih za krepitev discipline in reda v Rdeči armadi ter prepovedi nedovoljenega umika z bojnih položajev", znan kot odlok "Niti korak nazaj". Po njem naj bi vojaki oblikovali kazenske enote za krivce za prekrške in postavili zaporne enote "v neposrednem zaledju nestabilnih divizij".
Georgij Zelma
Sovjetske enote so se v hudih obrambnih bojih umikale proti reki Don, za katero je bil na dosegu roke Stalingrad. "Vojaki in poveljniki so junaško "čistili" cesto proti vzhodu, pri tem pa jim je močno primanjkovalo kruha in streliva," se je spominjal general Dmitrij Rjabišev, poveljnik 28. armade. "V neprekinjenih večdnevnih spopadih z močnejšimi silami pehote, tankov in letal so vojaške enote utrpele zelo hude izgube. Na donske bregove so prišli popolnoma izkrvavljeni."
Nemški državni arhiv
Med spopadi na območju velikih in malih ovinkov reke Don julija in avgusta 1942 sta 6. armada Paulusa in 4. tankovska armada Hermana Gota premagali silovit odpor sovjetskih enot in se usmerili proti Volgi. V začetku septembra je bila nemška armada, občutno oslabljena zaradi nenehnih protinapadov Rdeče armade, vendar še vedno močna, vpletena v krvave ulične boje v Stalingradu, med katerimi so morali Nemci za vsak zaseden meter plačati visoko ceno. Začela se je ključna faza odločilne bitke druge svetovne vojne.
Javna domena
Preberite članek o objavljenih tajnih dokumentih o bitki pri Stalingradu