Jana Novikova je novinarju portala Properm.ru Denisu Vihrovu zaupala, da si je že od nekdaj želela preseliti v Evropo. Najprej je razmišljala o Češki, a je nista privlačili velikost in obljudenost s turisti in ruskimi izseljenci v Pragi. Kot mnogi Rusi je tudi sama najprej Slovenijo mešala s Slovaško, nato je po nasvetu nekega para začela na spletu zbirati informacije o Sloveniji.
Dežela na sončni strani Alp je kmalu pritegnila njeno pozornost. Med drugim sta jo privlačila relativno podoben jezik in življenjski standard v državi. Najprej je v Slovenijo letela le »poskusno«. »Na koncu sem se zaljubila v vsak steber in vsako zgradbo! Na vse sem gledala s široko razpetimi očmi in odločila sem se, da se bom preselila točno sem,« pripoveduje Novikova. Do takrat je bila že pravnica z večletnimi izkušnjami in se je bila pripravljena razvijati na tem področju tudi v Evropi.
Peter Seyfferth / Global Look Press
Jana pripoveduje, da selitev v novo okolje ni predstavljala tako velike težave, saj je imela veliko željo in je bila dobro pripravljena na vse, imela je tudi kar nekaj privarčevanega denarja. Preko Facebooka je našla priseljenko iz Volgograda, ki je pomagala z nasveti in postala tudi dobra prijateljica. Uspela je dobiti majhno in relativno ugodno stanovanje s 450-500 evrov s stroški v centru Ljubljane, kjer je nekaj časa živela s prijateljico, nato sama.
Danes živi v večjem stanovanju na obrobju s pogledom na gozd, s fantom, ki ga je spoznala tukaj. Priznala je sicer, da je priseljencu v Slovenijo težko kupiti nepremičnino, saj so cene relativno drage napram drugim državam, to zmorejo le premožnejši. Pojasnjuje pa, da so seveda cene v centru Ljubljane bistveno višje kot na primer v kakšnih starih podeželskih hišah iz časov socializma. Tudi v Sloveniji dela kot pravnica: Veliko pomaga drugim Rusom, ki se želijo preseliti v Slovenijo, začeti tukaj svoj posel ali kupiti kakšno nepremičnino – zlasti s slednjimi se zdaj ukvarja največ.
Aleksej Joršč
In kakšni se ji zdijo prebivalci Slovenije? »Slovenci imajo podobno mentaliteto kot mi, zato sem se zlahka navadila nanje. Razlika je le v tem, da se tukaj ljudje vedno smejijo, pozdravljajo in so vedno gostoljubni. Ko sem se enkrat vrnila v Rusiji, sem takoj opazila divje nasprotje: Kako stopiš iz letala, slišiš rezki »Vzemite svojo prtljago in odidite!« Takoj se zaveš, da si prišel v Rusijo. Ljudje v Sloveniji so v bistvu super,« meni Rusinja. Pa še veliko se vozijo s kolesom, opaža.
Jani se zdi, da Slovenija doživlja pravi »bum« Rusov, ki pa se pogosto držijo zase. »V zadnjih dveh letih je naraslo priseljevanje. Ljudje, ki prihajajo, iz nekega razloga nočejo postati del Slovenije, ampak se držijo ozke skupine v 'diaspori'. Nekateri po 25 let živijo tukaj in še vedno ne znajo slovenščine, ne pogovarjajo se s Slovenci. Nekateri na primer odprejo podjetje in se pogovarjajo ter sklepajo pogodbe samo z Rusi. Slovencem ne zaupajo. Jaz jim vedno pravim: 'Kaj potem tukaj delate? Pojdite v svoj Volgograd. Zakaj živite v Sloveniji in je tako ne marate?' […] Obstajajo ljudje, ki so vedno nezadovoljni ne glede na to, kje živijo, in vedno poiščejo krog somišljenikov,« navajajo na portalu njeno razmišljanje.
Po njenih opažanjih imajo Slovenci Ruse veliko raje kot na primer Nemce ali Kitajce. »Če izvejo, da si Rus, te nosijo na rokah, želijo se pogovarjati s teboj, izvedeti, od kod si. Slovenci obožujejo Rusijo, še iz časov socializma.«
Roland Schäfer / Global Look Press
V Sloveniji Ana ne samo dela, ampak tudi študira. V želji po mednarodni izobrazbi se je vpisala na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je zdaj drugo leto. Zanjo je bil velik plus, da na slovenskih fakultetah praviloma ni sprejemnih izpitov, pri njej je zadoščala diploma, na podlagi katere so ji priznali prvo bolonjsko stopnjo. Je pa morala kot oseba, ki ni državljan EU, na tej fakulteti za študij plačati – 4100 evrov za eno študijsko leto, pa še vzeli so samo pet najboljših »Neevropejcev«, kamor je s povprečno oceno 9,8 prišla tudi sama.
Kaj pa slovenščina, brez katere ne gre, sploh na univerzi? »Na prvi uri [na fakulteti] nisem razumela niti teme. Spet gre za vprašanje motivacije in želje. Prvo leto in pol sem bila povsem izgubljena. Mislila sem si: 'Mojbog! Kaj tukaj delam? Naj grem nazaj?' Študij je bil le v slovenščini, pravna fakulteta, zakoni so takšni, drugače ne gre. Na začetku sem bila pol leta ob pamet, a sem se le uspela pripraviti na prvi izpit in sem na svoje presenečenje dobila osmico.« Sedaj pravi, da slovenščino zna, čeprav ni hodila na tečaje. Samoučenje, pogovor z ljudmi in delo je njen recept za uspeh. Saj je jezik podoben ruščini, vendar ni enak, čeprav kdaj kakšne besede zvenijo podobno, priznava. »Če [kot povprečen Rus] stojiš zraven in poslušaš, še kaj razumeš, ampak samo eno desetino, ne vsega,« opozarja, da slovenščina le ni eno in isto ter zahteva svoj čas in trud.
Christian Handl / Global Look Press
Portalu iz ruskega mesta Perm je ruska pravnica zaupala še mnoge druge podrobnosti o Sloveniji. Od tega, da za slabo plačana fizična dela navadno poprimejo priseljenci z juga, do relativne enakosti spolov, položaja istospolnih parov ali tega, da imajo slovenski kmetje in vinarji bogato ponudbo kvalitetne hrane in vina. Malo je potarnala le nad slovenskim sodstvom, davki in nad tem, da mora za nekatere zdravniške storitve seči kar globoko v žep, kljub načeloma brezplačnemu zdravstvu. Poleg slovenske kuhinje opomni, da je na Slovenskem tudi kar nekaj ruskih trgovin, kjer včasih najde kakšno »domačo« stvar, ki jo je v slovenskih trgovinah težje dobiti.
Rusinja pravi, da je sprejela Slovenijo za svojo domovino, domače rusko mesto Perm pa pogreša le zaradi ljudi, svoje družine in tesnih prijateljev.