Svojčas so v to vas v regiji Kaluga prihajali delat mnogi slepi in slabovidni ljudje in tu so jim uredili dokaj ugodne pogoje za bivanje, razmere pa so se spremenile v 90-ih, ko je lokalna tovarna ostala skoraj brez vseh naročil, poroča novinar RT Aleksander Hohlov v svoji reportaži.
Danes slepi domačini tukaj sestavljajo medicinske pipete in za monotono delo prejemajo okoli 10 tisoč rubljev na mesec (137 €). Vodja lokalnega oddelka ruskega društva slepih Aleksander Rakovič je poudaril, da bo čisto ročno delo slej kot prej izginilo, zato bi bilo potrebno v kraj pripeljati nove tehnologije, s katerimi lahko slepi uresničijo svoje potenciale na najrazličnejših področjih.
Sovjetsko mesto za slepe
V kraju, ki je bil v sovjetskih časih zgrajen kot vzorno mesto za slepe in slabovidne, danes živi samo še nekaj deset ljudi. Skozi teče pot ob petnadstropnih blokih do vhoda v tovarno, kjer sestavljajo medicinske pipete. Nameščene so posebne ograje za gibanje slepih, ki se jim po rusko reče »orientir«. Ena cestica Rusinovo povezuje s sosednjim mestom Jermolino, ki je to naselje počasi absorbiralo vase.
V vasici Rusinovo so leta 1948 začeli zbirati vojake, ki so izgubili vid med drugo svetovno vojno. Slepi vojaki in neslepi domačini so potrpežljivo urejali preprosta gospodinjstva za bivanje. Potem je bila sprejeta odločitev, da se tu organizira kar celo mesto za slepe, v katerega so sicer z veseljem sprejemali tudi ljudi brez okvare vida. Kakšnih sto kilometrov proč od Moskve so zrasli tovarna, stanovanjska četrt, kulturni dom, poliklinika, šola z internatom, otroški vrtec, trgovine, pripoveduje Hohlov.
Podjetje Vseruskega društva slepih (VOS) je zaposlovalo 1100 ljudi, med katerimi je bila več kot polovica slepih in slabovidnih 1. in 2. kategorije. Njihove plače so zadoščale za dostojno življenje, država je brezplačno dajala stanovanja. Slabovidni ljudje so si tu ustvarjali družine in njihovi otroci so hodili v vrtce in šole.
Vsega tega je bilo konec, ko je razpadla Sovjetska zveza.
Razpad sistema
RT
»V 90-ih so se v našem podjetju v Rusinovu močno znižale plače. V Moskvi je propadla tovarna televizorjev Rubin, za katero so slepi sestavljali mikrovezja. Iz Moskve ni bilo več naročil, zato so začeli slabo plačevati. Meni je zaslužek padel z 240 na 80 rubljev, skrbeti pa sem moral za brezposelno ženo in dva majhna otroka. Življenje s ponujenim drobižem je postalo sramotno. Pomislil sem: Pa saj samo vida nimaš, vse ostalo ti odlično štima, bori se!« pripoveduje Aleksander Rakovič, domačin in vodja Borovskega rajonskega oddelka Ruskega društva slepih.
Rakovič je oslepel pri petih letih zaradi komplikacij po gripi, vendar sebe nikoli ni imel za ubogega. Dobro mu je šlo v šoli, v otroštvu in mladosti se je ukvarjal z gimnastiko, plavanjem, atletiko. Po značaju je borec. Tudi po tem, ko je izgubil službo v tovarni, je poprijel za vsako delo, ki je bilo na voljo: vzgajal je piščance in jih prodajal lastnikom vikendov iz Moskve, trgoval je z videokasetami, potem pa še z računalniki. V nekaj letih je imel že 15 trgovskih lokacij v mestih Jermolino in Balabanovo.
Rakovič ima dobre vodstvene lastnosti, kar dokazuje tudi v funkciji vodje rajonskega oddelka Ruskega društva slepih, saj se aktivno bori za pravice slepih in slabovidnih. Zanje se bori tudi kot občinski svetnik v Jermolinu, pod katerega je zdaj padlo bivše samostojno naselje Rusinovo.
Slepi so sposobni, dajmo jim priložnost
»Tisti, ki vidijo, ne razumejo, kaj potrebujemo slepi. Naše oblasti in družba se hočejo slepim banalno odkupiti s pokojninami in olajšavami ter potem na njih lepo pozabiti. To je glavna težava danes. Mislim, da je potrebno ustvariti programe za prilagajanje slepih in slabovidnih na sodobno življenje. Mi smo enaki kot vi!« sporoča Aleksander Rakovič.
Sogovornik poudarja, da danes obstajajo posebni računalniški programi, ki lahko slepim in slabovidnim pomagajo pri prilagajanju. »Če bi slepim z javnim naročilom zagotovili programsko opremo, ki spremeni simbole z ekrana v govor, bi lahko delali kot pravniki in računovodje. Pri nas pa slepi za osnovno preživetje sestavljajo pipete,« tarna Rakovič in se glasno zavzema za državni inovacijski program, s katerim bi lahko slepi in slabovidni sledili družbenim spremembam in tehnološkemu napredku.
Generalni direktor lokalnega podjetja društva slepih RUSiNovoPAK Sergej Bikov priznava, da ročno delo danes izumira. Razkril je, da delavec za sestavo ene pipete dobi 17,5 kopejke, celoten strošek proizvodnje ene pipete pa je 21 kopejk. Rentabilnost podjetja znaša skromnih 2,5%. »Slepo« proizvodnjo v bistvu drži pokonci vzporedna linija za proizvodnjo valovitih lepenk, na kateri delajo delavci brez okvare vida, pa še to bolj za prvo silo, ravno so se izognili stečaju. V tovarni danes dela 108 ljudi, od tega 65 invalidov različnih kategorij, med katerimi je 37 ljudi z okvaro vida.
Brezposelnost še hujša od vojne
RT
Zaenkrat so se slepi izognili izgubi službe, po kateri bi težko našli novo delo in zaslužek. 57-letni slepi delavec Vasilij Prutjan je novinarju RT povedal, da sedem ur na dan opravlja eno in isto monotono delo, a je vesel, ker ima službo in tako lahko preživi. Izgube službe se boji tudi on, saj danes delo težko najdejo še čisto zdravi ljudje.
On je oslepel pred 27 leti po poškodbi v vojski, ko so bili v rodni Moldaviji spopadi med vojsko neodvisne Moldavije in enotami teritorialne samoobrambe. »Takrat se mi je zdelo, da ni bolj strašne stvari od vojne. Toda izkazalo se je, da je brez službe še huje, res smo bili na robu lakote.«
Z ženo sta se tedaj, v 90-ih, preselila v rusko Rusinovo, za katerega sta že v sovjetskih časih slišala, da je izvrsten kraj za slepe. V ruskem mestu slepih se ob prihodu nista ravno cedila med in mleko, je pa bila na voljo služba. Čez nekaj časa sta vzela hipoteko in si kupila enosobno stanovanje v bližnjem mestu Balabanovo.
Danes on kot delavec v tovarni pipet zasluži 10 tisoč rubljev (137 €) na mesec, žena pa 9700 rubljev (133 €) kot čistilka v šoli. Sicer morata na mesec odplačevati po 26500 rubljev (363 €) za visoko hipoteko, a se zakonca ne predata in nekako uspeta shajati, Vasilij pa ostaja optimističen, poroča ruski novinar. Zakonca imata tudi dve hčerki, ki sta v Pridnjestrovju in Podmoskovju, pa dva vnuka in pet vnukov. Žal se nič ne slišijo, ker zakonca nimata telefona z dostopom do interneta.
»Dokler nas noge nosijo«
RT
Večina slepih v Rusinovu ima trdne družine, v katerih vestno skrbijo za otroke in vnuke. Aleksander Hohlov se je pogovarjal tudi z Vladimirjem Savenkovim, ki je v iskanju višje plače uspel najti delo v javnem klicnem centru v Moskvi, kjer zaposlujejo invalide. »Nočem, da bi bili moji domači v pomanjkanju. Hočem živeti polnovredno življenje, za katerega potrebujem denar,« pripoveduje. Dolga razdalja za slepega sogovornika ni težava. Preštudiral je dolgo pot od stanovanja do službe, pri kateri so ograjo za invalide zamenjali avtobus, primestni vlak in moskovski metro. Uspeva mu.
Novinar je obiskal tudi nekatera stanovanja slepih v Rusinovu, ki so zelo čista. Starejša zakonca, ki sta oslepela med drugo svetovno vojno, se spominjata moževe dobre kariere v lokalnem podjetju v sovjetskih časih in tarnata nad današnjim bednim materialnim stanjem, v katerem je težko poskrbeti za moža, ki okreva po infarktu in večkratni kapi.
Danes v Jermolino le redko prihajajo novi ljudje. Ob koncu prispevka RT spoznamo še najmlajšo slepo delavko v tovarni pipet, domačinko Valerijo Korotajevo, ki je bila slepa že ob prezgodnjem rojstvu. Načrtovala je kariero v glasbi in obiskovala glasbeni kolidž za slepe, a potem ni prišla na Kulturni inštitut in se ji je kariera zalomila. Na koncu je glasbeno kariero obesila na klin in se zaposlila v tovarni: »Zdaj za slepe nikjer ni veliko izbire glede službe. Pa naj bodo pipete, meni je prav.«
RT
No, glasbe vendarle ni povsem opustila. Sedaj poje v lokalnem pevskem zboru, ki ga je ustanovil nihče drug kot že omenjeni Aleksander Rakovič. Tako je ostalo vsaj nekaj od bivših časov, ko je bil v Rusinovu velik ljudski zbor.
Preberite še:
Rošalj: Današnje življenje sovjetskega mesta kemikov
Ko so vse podaje »na slepo«: Slepi nogometaš iz Moskve
Podobe slepega fotografa, ki v življenja drugih prinaša svetlobo