Kako so sovjetski jezikoslovci ustvarili pisavo za avtohtona ljudstva skrajnega severa

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Na skrajnem severu Rusije živi več kot 40 manjših avtohtonih ljudstev. Na obsežnih ozemljih, ki so raztresena po vsej državi, je mogoče slišati neverjetno raznolikost jezikov, ki si med seboj sploh niso podobni. In večina teh jezikov še pred stoletjem ni imela svoje pisave.

Odpravljanje nepismenosti

Majhni Čukči v šoli

P.Novicki

Rusija je bila vedno večnacionalna in večjezična država, vendar je univerzalno izobraževanje njenim prebivalcem postalo dostopno šele po revoluciji leta 1917. Na začetku 20. stoletja je znalo brati in pisati le 20-30% Rusov, v Sibiriji in na Daljnem vzhodu pa so bile te številke še precej nižje.

V skladu z odlokom o odpravi nepismenosti v RSFSR iz leta 1919 se je moralo vse prebivalstvo naučiti brati in pisati. Izbrati je bilo mogoče tako ruščino kot druge domače jezike. Kot poudarjajo številni zgodovinarji, je bila politika "korenizacije" nujna, da bi nova vlada pridobila podporo ne le med ruskim prebivalstvom, temveč tudi med drugimi narodi. Učni priročniki (in za odrasle) so bili izdani v 40 različnih jezikih, med drugim v čuvaščini, tatarščini in uzbeščini.

Eskimska šola, Sibirija

Javna domena

Vse to je spodbudilo znanstveno raziskovanje redkih jezikov ruskih ljudstev, od katerih številna niso imela niti pisave. Čeprav so jo poskušali ustvariti tudi v devetnajstem stoletju, je rezultate prinesel šele sistematičen pristop sovjetskih znanstvenikov.

Enotna severna abeceda

V dvajsetih letih 20. stoletja so sovjetski raziskovalci identificirali 26 maloštevilnih avtohtonih ljudstev severa, ki so štela nekaj več kot 135.000 ljudi. Večinoma so bili rejci severnih jelenov in lovci na morske živali. Pripadali so različnim jezikovnim družinam, ki so se poleg tega delile na številna narečja in podnarečja.

Prvi abecedniki za selkupske prvošolce v njihovem maternem jeziku. Selkupi so prebivalci severne zahodne Sibirije.

Nikolaj Adamovič/TASS

Za reševanje tega netrivialnega jezikovnega problema je bila zadolžena Severna fakulteta Leningrajskega vzhodnega inštituta, ustanovljena leta 1926 (leta 1930 preimenovan v Inštitut ljudstev severa). Leta 1929 so strokovnjaki inštituta oblikovali enotno severno abecedo. Sprva je bila v latinici z dodatnimi črkami in diakritičnimi znaki, uporabljala pa se je za 16 jezikov ljudstev severa (saamski, neneški, selkupski, mansijski, hantijski, evenkijski, evenški, nanajski, udegejski, itelmenski, čukotski, korjaški, eskimski, aleutski, ketski in nivhški jezik). Seveda so različne abecede uporabljale različno število črk in znakov, za "knjižni" jezik pa so uporabili enega od najbolj priljubljenih narečij, vendar je skupna osnova močno poenostavila pripravo učbenikov.

Eden prvih osnutkov enotne severne abecede, ki temelji na latinici.

Javna domena

Toda sredi tridesetih let 20. stoletja se je jezikovna politika spremenila. Tokrat so vse abecede zamenjali s cirilico (več podrobnosti tukaj), v šolah pa so začeli poudarjati učenje nacionalnega jezika.

Deklici na poti v šolo na Čukotki

Aleksander Liskin/Sputnik

Zato številni avtohtoni jeziki niso bili nikoli prevedeni v cirilico, nato pa so bili skoraj v celoti odstranjeni iz izobraževalnega programa, izdajanje literature in časopisov v njih pa je bilo ustavljeno. Poleg tega so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na severu začeli aktivno razvijati naftna in plinska polja, ki so pritegnila strokovnjake iz vseh republik, in glavni jezik sporazumevanja je postala ruščina. Vendar so se nekatere "severne" besede preselile v naše vsakdanje življenje. Na primer, beseda "parka" ("bunda") izvira iz neneškega jezika.

Znanstveno zanimanje za severne jezike se je začelo oživljati šele v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. Takrat so jezikoslovci ponovno začeli potovati k severnim ljudstvom na znanstvene odprave.

Dmitrij Šparo (desno), vodja prve sovjetsko-ameriške odprave "Beringov most", v šoli v čukotski vasi Konergino v Magadanski regiji.

Sputnik

Leta 1988 se je pojavila uradna pisava tofalarskega jezika, v devetdesetih letih aleutskega jezika, leta 2003 pa še čulimskega jezika (v tem jeziku poje priljubljena etno skupina OTYKEN).

Kako se danes učijo severnih jezikov

Učenci šole V. G. Antipine med učno uro evenkijskega jezika (od leve proti desni) učenci Andrej Tulbukonov, Sergej Ganjugin, Oksana Starikova in Aljoša Bukidajev

Vladimir Matvijevski/TASS

Sodobni jezikoslovci opredeljujejo približno 40 avtohtonih manjšin v Sibiriji in na Daljnem vzhodu, pri čemer vsi ne govorijo svojih maternih jezikov. Na primer, materni jezik govori vsak drugi od 50 tisoč Nencev, od 1100 Ketov jih svoj rodni jezik govori le 150, od 300 predstavnikov ljudstva Oroki (ali Ulta) pa manj kot 50. Tofalarski jezik tekoče govorijo le 3 osebe! Hkrati se starost govorcev hitro povečuje. Jezikoslovci ugotavljajo, da je med severnimi ljudstvi veliko dvojezičnih.

Čukčijski študentki 3. letnika Raisa Rultineut (levo) in Galina Koričkova (desno) fakultete ljudstev Daljnega severa med poukom 1. junija 1977.

Jurij Belinski/TASS

V šolah, kjer se šolajo otroci severnih ljudstev, so od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja začeli ponovno poučevati avtohtone jezike, vendar le v osnovnih razredih ali kot izbirni predmet. V nekaterih regijah potekajo tudi jezikovni tečaji za odrasle, tako v živo kot tudi spletni.

V naselju čukčijskih rejcev severnih jelenov v vasi Kančalan v Čukotskem avtonomnem okrožju.

Sergej Gunejev/Sputnik

Danes je edini preostali severni jezik brez pisave ljudstvo Encev v Tajmirju, ki šteje največ 300 ljudi (od tega jih le 40 govori svoj materni jezik). Jezikoslovci na Sibirski zvezni univerzi v Krasnojarsku si od leta 2018 prizadevajo ustvariti uradno pisavo za eneški jezik.

Šola. Vas Džargalah. Eveno-Bitantajski nacionalni ulus (okrožje). Republika Saha (Jakutija)

Vladimir Smirnov/TASS

Severne jezike študirajo na Pedagoškem inštitutu v Tomsku in na Moskovski državni univerzi. Učitelji najredkejših severnih jezikov na svetu pa se usposabljajo v Rusiji na Inštitutu za ljudstva severa. Le tukaj se je mogoče učiti itelmenščino, dolganščino, oroščino in druge jezike, katerih govorci živijo v najbolj oddaljenih ruskih vaseh.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.