Zakaj ni vredno upati na dogovor med Rusijo in ZDA

Sean Spicer.

Sean Spicer.

Reuters
V rusko-ameriških odnosih se ne dogaja nič novega, vračamo se k normi. To je norma obdobja pred perestrojko, torej časov, ko voditelji Združenih držav niso hoteli spremeniti svojih sogovornikov, kot je to veljalo po razpadu Sovjetske zveze, piše znani analitik Fjodor Lukjanov.

Uradni predstavnik Bele hiše Sean Spicer je še enkrat pojasnil, kakšne so namere predsednika Trumpa v odnosu do Moskve. »Če bo lahko sklenil dogovor z Rusijo, kar je poskušalo več prejšnjih administracij, potem bo to storil. Če ne bo zmogel, potem ne bo. Bo pa poskusil. In mislim, da je njegova uspešnost, ko je delal kot poslovnež in pogajalec, pozitiven znak, da bi to lahko zmogel.«

Ključne besede so naslednje: »kar je poskušalo več prejšnjih administracij«. Torej ne gre za nove pristope, temveč za to, da je Donald Trump bolj kvalificiran od predhodnikov in se bo lahko spopadel s tem, česar predhodniki očitno niso zmogli.

Nič posebnega. Pričakovanja, kako bo Trump kvalitativno spremenil odnose med Washingtonom in Moskve, izhajajo iz dveh pojavov. Prvič, iz pozitivnih izjav kandidata za nominacijo in pozneje republikanskega predsedniškega kandidata o Putinovih voditeljskih sposobnostih. Drugič, iz močne medijsko-politične kampanje, v kateri so Trumpa obtoževali proruskih stališč, nato pa še neposrednih povezav s Kremljem in celo z ruskimi tajnimi službami.

V vsakem primeru gre tukaj za spremenljive pogoje, vendar pa ima strateški okvir bistveno bolj trdno osnovo: Dejstvo, da imata državi največja jedrska arzenala na svetu in sta fizično sposobni druga drugo uničiti.

Diktat jedrskih arzenalov

Osnovni okvir odnosov med Moskvo in Washingtonom se v svojem bistvu ne spreminjajo že od petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je utrdil model jedrskega odvračanja, v okviru katerega je prišlo do ritmičnega menjavanja ciklov zaostritve in pomiritve napetosti.

Danes se vojaška retorika vrača in so spet postali nepogrešljivi mehanizmi »hladne vojne«, ki so narekovali vzajemno zadržanost. Ni naključje, da je Donald Trump že večkrat omenil jedrske sposobnosti in razoroževanje, ko je bilo govora o Rusiji. Verjetno to res počne bolj instinktivno kot zavestno, vendar tukaj instinkt ne zavaja. Dokler so tu arzenali, bodo ti narekovali paradigmo medsebojnih odnosov.

Toda te teme ne bo mogoče izkoristiti za nov krog diplomatskih aktivnosti. Ruska stran je jasno povedala, da nadaljnje krčenje ne pride v poštev, če gre verjeti razkritim informacijam, pa se tudi sam Trump pritožuje, da SNV-333 (Novi START) ni ugoden za Ameriko. Zadnja operacija pod nazivom »ponovni zagon odnosov« pa se je začela ravno s palico v obliki zmanjševanja orožja. Ni jasno, kaj bi še lahko uporabili kot palico.

Dogovor brez Ukrajine?

Iz izjav, ki so jih v zadnjem tednu izrekli visoki predstavniki administracije ZDA (zlasti podpredsednik Pencea in državni sekretar Tillerson), bi lahko izpeljali sklep: Washington pod Trumpom ne bo poskušal vključiti Ukrajine v zloglasni dogovor z Moskvo, verjetno bo reševanje konflikta v vzhodni Ukrajini postal predpogoj za poznejše barantanje. Tudi to ima svojo logiko. Ukrajini se namenja preveč pozornosti, pa četudi je prav po njeni zaslugi pred tremi leti prišlo do porušenje odnosov med Rusijo in Zahodom.

Toda umik ukrajinske teme iz hipotetičnega »paketa« dogovorov bi bistveno zmanjšal privlačnost pogajanj za Rusijo. Lani sta Samuel Charap in Jeremy Shapiro smiselno pisala, da ruska politika predsednika Baracka Obame ni bila uspešna zato, ker v okviru dogovarjanja ni želel razpravljati o temah, ki jih ima Moskva za življenjsko pomembne, Washington pa ne življenjsko pomembne, a ključne z ideološkega vidika. Predvsem gre tukaj za procese na postsovjetskem prostoru. Zaradi želje po izogibanju najbolj bolečim vprašanjem in osredotočanja na tiste, kjer se je v osnovi mogoče dogovoriti, je Rusija postala bolj razdražena. Trump zavrača vse, kar je povezano z Obamo, vendar na tem področju reproducira isti pristop.

Nazaj k normi

Princip »selektivnega vključevanja« Rusije, ki so ga razglasili že nekje v časih Condoleeze Rice, ni deloval od samega začetka. Še bolj to velja zdaj, ko ločeno vzeta »področja sodelovanja« ne kombinirajo z nekimi »območji nesodelovanja«, temveč z neposrednimi pritiski preko sankcij in drugih omejevalnih ukrepov.

V rusko-ameriških odnosih se ne dogaja nič novega, vračamo se k normi. To je norma obdobja pred perestrojko, torej časov, ko voditelji Združenih držav niso hoteli spremeniti svojih sogovornikov, kot je to veljalo po razpadu Sovjetske zveze. Tako Bill Clinton kot George Bush mlajši in Barack Obama so delali z Rusijo z mislijo, da je »napačna« in se mora spremeniti. S stališča klasičnih odnosov med velikimi državami je to nesmisel in spodkopava zaupanje, ki je nujno za sprejemanje dogovorov.  In prav to se je tudi zgodilo.

Trump ne bo poskušal nikogar spreminjati – niti sveta, niti posameznih držav. Zato bodo njegove namere Moskvi bolj jasne od tega, kar so počeli šefi Bele hiše od začetka devetdesetih. Pa je vredno govoriti o dogovorih? V času »hladne vojne« Sovjetska zveza in ZDA denimo nista sklepali takšnih dogovorov, čeprav sta bili velesili v ravnovesju. Šlo je za vzdrževanje ravnotežja, ki se je vzpostavilo po drugi svetovni vojni in je grozilo z gotovim medsebojnim uničenjem.

Teoretično si lahko pod Trumpom predstavljamo nekaj podobnega. Njegovo administracijo sestavljajo ljudje (iz obrambnih struktur ter predstavniki velikih in zelo trdnih poslovnih krogov), katerih psihologija povsem dopušča igro napetosti na robu prekrška. Čeprav je seveda mednarodni kontekst danes kvalitativno drugačen.

Nasploh je potrebno spremljati ne samo odnosa Trumpa do Rusije, ampak evolucijo spreminjanja tega, kako Amerika gleda na svet in kako v njem razume svojo vlogo. Postopoma nastaja nova ureditev, od stališča ZDA pa bodo v marsičem odvisne možnosti drugih – kaj bodo lahko druge države storile in česa ne bodo zmogle (ali smele).

Razpravljanje o nekih dogovorih ali celo »novih Jaltah« ali kakšnih drugačnih shemah razdelitve sveta ni samo nesmiselno, temveč je tudi škodljivo. Čas superdržav odhaja v preteklost, kar je zakonitost mednarodnih odnosov že celotno zgodovino, ne samo v prejšnjem stoletju.

Kolumna je bila prvič objavljena v ruščini na Gazeta.ru.