»Šaman ali Hudičev čarovnik«.
Ilustracija iz knjige nizozemskega raziskovalca Nicolaesa Witsna s konca 17. stoletja.Vsebina prispevka je bila prvič objavljena na portalu DV.
Leta 1619 si Rusija še ni opomogla od posledic t. i. obdobja zmede. Pisalo se je šele prvo leto, odkar se poljske enote niso več pojavljale pod zidovi ruskega glavnega mesta. Istočasno se je na drugi strani, daleč na vzhodu, 3.200 km od Moskve, nekaj deset kozakov in strelcev (posebni vojaški red v Rusiji v 16. in 17. stoletju) odpravilo na svojo misijo. Odpravili so se iz mesta Tobolsk, prepotovali skoraj 2.000 kilometrov po sibirskih rekah in ustanovili prvo rusko naselbino na bregovih reke Jenisej.
Še istega leta 1619 sta ustanovitelja jenisejske utrdbe, »bojarski sin« Peter Albinčev in strelski oficir Rukin od ugrabljenega kneza Evenkov, Iltika, slišala za »veliko reko Lin«, ki se nahaja tisoč kilometrov vzhodno od Jeniseja.
Rusi so potrebovali sedem let, da so prišli do »velike reke Lin«. Spomladi leta 1626 je »lovec na krzna« Pantelej Pjanda (pripadal je ljudstvu Pomori iz Rusije) z odredom 40 ljudi prepotoval preko dva tisoč kilometrov po pritoku Jeniseja in priplul do potokov in rečic, ki se zlivajo v reko Viluj, pritok Lene. Pantelej Pjanda je bil tako prvi Rus, ki je prišel do Jakutije. Za prihod od Turuhanska do Lene po rekah v neokrnjeni tajgi je potreboval skoraj tri leta.
Dve leti pozneje je na reko Leno prispel tudi strelski oficir Vasilij Bugor. Leta 1628 je našel lažjo pot od Jeniseja do Lene preko rek Ilim in Kutu. S tem je sibirska reka postala dostopnejša za ruske pionirje in leta 1632 je na njenih bregovih odred kozaškega oficirja Petra Beketova zgradil Jakutsko utrdbo, ki je pozneje preraslo v mesto Jakutsk.
Jakutsk je bil glavna utrdba ruskih pionirjev na Daljnem vzhodu. Ravno tukaj je v prvi polovici 17. stoletja »gostoval« vojvoda kot predstavnik vrhovne državne oblasti na tem območju. Jakutsko vojvodstvo ali »Lenski razred« (v takratnih uradnih dokumentih) je bilo ogromno ozemlje, desetkrat večje od Francije, ki se je razprostiralo na dva tisoč kilometrih, od današnje Krasnojarske regije do obal Ohotskega morja (Tihi ocean).
V prošnji, ki jo je Beketov napisal prvemu ruskemu carju iz dinastije Romanovih, je zapisano: »Jaz, Petruška, in možje smo postavili na Leni utrdbo za carjevo veličanstvo na oddaljeni 'ukrajini' in za jasočni davek … Pred tem, na reki Leni in v 'jakucki' zemlji nikjer ni obstajala carjeva utrdba …«
»Jasočni davek« ali »jasak« je bil davek v obliki dragocenega krzna, ki so ga moskovski carji pobirali od prebivalcev Sibirije. Krzno, navadno soboljevo, je bilo pred 400 leti morda celo najdražje izvozno blago v Rusiji. Črno krzno sibirskega sobolja s srebrnim sijajem je stalo od 5 do 20 rubljev, dobra hiša v Moskvi 10 rubljev, povprečen konj 2 rublja. Ravno ta »jasak« je privlačil pionirje iz vse Sibirije, da rinejo na Vzhod, »nasproti soncu«.
Trdnjava oficirja Beketova na bregovih Lene je utrjeno naselje. Večkrat je zamenjalo svojo lokacijo, dokler niso postavili lesenih zvonov in kupol na območju današnje prestolnice Jakutije. Od tukaj, iz Jakutska, so šle odprave naprej proti severu in vzhodu, do obal Severnega ledenega morja in Tihega oceana.
Samo sedem let po postavitvi prve ruske trdnjave na Leni je odred Ivana Moskvitina in tridesetih kozakov iz Tomska in Krasojarska dosegel izhod na »veliko morje – ocean« in ustanovil prvo rusko naselbino na obalah Ohotskega morja, na skrajnem severu današnje Habarovske regije.
Za izhod na morje je odred Moskvitina preplul 800 km na čolnih po Aldanu, pritoku reke Lene, potem je šel osem tednov vzdolž reke Maje, pritoka Aldane. Nato so kozaki vlekli čolne po suhem do reke Ulje, zatem so po Ulji v dveh tednih pripluli do Ohotskega morja. Sproti pa jim je na poti stala resna prepreka: ogromni 12-metrski slap. Tu so morali pustiti čolne in zaobiti slap ter nadaljevati pot peš ob vodi. Na izlivu reke Ulje so Moskvitinovi kozaki avgusta 1639 zgradili kraj za prezimljenje, ki je bil prvo rusko naselje na obali Tihega oceana.
5.600 kilometrov znaša zračna razdalja od ustja reke Ulje do zidov Moskovskega Kremlja. Sodobni potniški avion lahko to razdaljo premaga v 6-7 urah, peš pa je bilo potrebno hoditi 180-200 dni, dan in noč, a pod pogojem, da s seboj nisi imel velikega tovora ter da si šel po ravni in urejeni poti.
Velik vtis sta na Ruse ustvarila morje in narava, ki se je razlikovala od ruske tajge. Eden od kozakov iz odreda Moskvitinova je pozneje opisoval jakutski vojvodi Vasiliju Puškinu, kako ujeti tihooceanskega lososa: »Riba pa je velika, v Sibiriji takšne ni. Toliko jih je, da samo spustiš mrežo in je zaradi množice rib ne moreš več potegniti ven. Reka je hitra, brzice pa ubijajo ribe in jih mečejo na breg. Ob bregu je teh rib veliko, kot dreves. Jedo jih zveri – vidre in rdeče lisice …«
Moskvitinovi kozaki so od tamkajšnjih Lamutov (tako so Rusi takrat pravili ljudstvu Evenki) slišali za »veliko reko Mamur« (Amur), ki teče na jugu. Prihodnjega leta 1640 so prepluli skoraj 1.000 kilometrov vzdolž obale Ohotskega morja mimo Šantarskih otokov in prispeli do Amurskega limana. Istega leta je tudi Jenalej Bahtejarov, Tatar, ki se je krstil in postal kozak, neodvisno od Moskvitina izvedel za Amur od ugrabljenega jakutskega šamana, ki mu je povedal, da se po reki »lahko pride v kitajsko državo«. Bahtejarova so s 55 možmi izpustili iz Jakutska na reko Vitim, pritok Leni, »da pobere davek v krznu in razišče nova ozemlja, nahajališča srebra, bakra in svinca ter ugodne kraje za kmetovanje«.
Dve leti pozneje je iz Jakutska v iskanje Amurja odšel kozaški odred Vasilija Pojarkova. Odred je sestavljalo 133 mož v šestih čolnih »daščarjih« (majhen leseni čoln s ploščatim dnom in palubo). Imeli so en top. Zaradi občasnih spopadov z lokalnimi daurskimi plemeni so uspeli doseči obale velike daljnevzhodne reke šele junija 1644. Jeseni istega leta je nekaj deset Pojarkovih kozakov na čolnih preplulo ves Amur. Prišli so do izliva, kjer so od tamkajšnjih lovcev iz plemena Goldi prvič slišali za otok Sahalin, na katerem so živeli »kosmati ljudje« - tako so Goldi (Nanajci) klicali narod Ainu.
Po Ohotskem morju se je Pojarkov odred odpravil do reke Ulje, ki jo je že prej odkril Ivan Moskvitin. Dosegli so breg Lene in Jakutske trdnjave. Od 133 ljudi, ki so se poleti 1643 odpravili s Pojarkovim iz Jakutska, je tri leta pozneje prišlo samo 20 ljudi. Premagali so več kot 6.000 kilometrov neraziskane tajge!
Še istega leta, ko se je odred Vasilija Pojarkova odpravil raziskovati reko Amur, je drugi odred pionirjev na čelu s Pomorcem Mihailom Staduhinom prispel do Kolime – tako je reko poimenoval v poročilu jakutski vojvodi. Po zračni liniji je od Jakutska do Kolime preko 1.000 km, po vijugastih rekah v tajgi in tundri pa so pionirji prepotovali še veliko večjo razdaljo. Na poti od Lene do Kolime so Staduhinovi ljudje prečkali tudi Jemolkon, kot so takrat poimenovali Ojmjakon – gre za eno od najbolj mrzlih točk našega planeta, kjer se pozimi temperatura zraka spusti pod minus 70 stopinj!
Na Kolimi je Staduhinov leta 1643 ustanovil majhno utrdbo z garnizijo 13 ljudi, ki jo je vodil Semjon Dežnjov. Ta je kmalu zatem postal eden od najbolj znanih ruskih pionirjev. Ravno on je pet let pozneje prvi prišel do Čukotke in preplul ožino med Ameriko in Azijo.
Iz Kolime v »Mrzlo morje«, kot so Rusi takrat pravili Severnemu ledenemu morju, so Dežnjovjeve ladje prispele julija 1648, saj se v tistih koncih led topi šele sredi poletja. V plovbi je sodelovalo sto ljudi na sedmih »kočah« (jadrnice naroda Pomorov). Niti njih niti mnogih drugih ni motivirala želja, da bi prvi prišli do novih ozemelj in postali »odkritelji«. Glavni motiv je bila priložnost, da obogatijo. Dežnjov je zastopal interese velikih trgovcev Usova in Guseljnikova, ki sta pripadala »moskovski trgovski stoterici« (Гостиная сотня – privilegirani sloj ruskih trgovcev).
»Zlati zob«: Na Čukotko in obale Ohotskega morja je raziskovalce vabilo dragoceno krzno soboljev in lisij, pa tudi »ribji zobje« - mroževi okli. V evropskem delu Rusije je mrožev okel takrat stal toliko kot dva konja, z dvema ali tremi pa se je v Moskvi že dalo kupiti dobro hišo. Pionirji so se izpostavili smrtni nevarnosti sredi severne narave in domorodcev, kdor je preživel, pa je lahko obogatel.
Jeseni 1649 so vetrovi Severnega ledenega morja potopili tri od sedem ladij Dežnjova. Vsi s teh treh ladij, ki so še preživeli brodolom, so potem umrli od lakote ali pa so jih pobili domorodci Korjaki. Preostale ladje so prispele v Beringov zaliv, kjer so na otokih nedaleč od Čukotke našli naselja »zobatih ljudi«- tako so imenovali Eskime, zaradi kosti v obliki mroževih zob, ki so jih nosili kot okras na prebiti spodnji ustnici.
Dežnjov je bil prvi Rus, ki je prispel do izliva čukotske reke Anadir. Takrat je od njegovega odreda ostala samo še tretjina, ostali so izgubili življenje. Polarni vetrovi so razbili še dve ladji ob obalah blizu Aljaske, tretjo ladjo je odneslo malo južneje, razbila se je ob obali Kamčatke. Usoda posadk ni znana.
V Anadirskem zalivu pri Čukotki je severna nevihta na morju uničila še zadnjo Dežnjovjevo ladjo. Pozneje je sam takole opisal svojo čukotsko odisejo: »Veter nas je odnašal povsod o morju mimo naše volje in nas vrgel na obalo izza reke Onandir (Anadir). Na koču je bilo 25 ljudi in vsi smo hitro krenili, ne vedoč, kam gremo, lačni in premraženi, nagi in bosi … Od lakote se mi, nesrečniki, raztepemo na vse strani. Pešačimo 20 dni, ne da bi videli kakšne ljudi ali poti. Nato smo se vrnili in začeli kopati jame v snegu …«
Dežnjovjevi ljudje so morali prezimiti na zaledeneli obali Čukotke, a je polovica umrla med drugo polarno zimo. V zgodovini so se za vekomaj ohranila imena preživelih: Semjon Dežnjov, Foma Permjak, Pavel Kokouljin, Sidor Jemeljanov, Ivan Puvaljov, Mihail Zaharov, Terentij Kurov, Jefim Mezenja, Pjotr Mihajlov in Artemij Soldatko. To so prvi Rusi, ki so prišli do Čukotke in ostali živi.
Pionirji pod vodstvom Dežnjova so leta 1649 izdelali čoln in se odpravili na zahod po reki Anadir, potovali so več kot 600 kilometrov. V samem središču Čukotke, na otoku sredi reke, so si uredili »prezimovališče«, nekaj zemljank. Tam je pozneje nastala Anadirska utrdba, glavni ruski center na Čukotki v 17. in 18. stoletju.
Prvi Rus, ki je prispel do Čukotke in ožine med Azijo in Ameriko, se je vrnil v Jakutsk šele leta 1659, torej 17 let, odkar se je odpravil iz tistega mesta na obali Lene v iskanju dragocenega krzna in mroževih oklov. Semjon Dežnjov je eden od redkih ruskih raziskovalcev novih ozemelj, ki so umrli naravne smrti. Z ruskega Daljnega vzhoda se je vrnil v Moskvo in tam dočakal starost. Umrl je pri nedopolnjenih 70 letih.
Mihail Staduhin je prvi Rus, ki je prispel do reke Kolime in ki je od daleč videl obale Kamčatke. Leta 1651 je z majhnim odredom pionirjev s čolni preiskal najbolj severno obalo Ohotskega morja in na nebu zagledal Kamčatske gore. Istega leta je 2.000 km jugozahodno od Kamčatke Jerofej Habarov ustanovil Albazinsko trdnjavo, prvo rusko naselbino na bregovih Amurja.
Kamčatka je tako velika kot Francija. A je imela Francija konec 17. stoletja več kot 20 milijonov prebivalcev, na Kamčatki pa je živelo tisočkrat manj ljudi.
Potem so imeli kozaki z Mandžurijrci dolgoletno vojno za Albazin. Daleč od amurskih otokov, na severu, pa so Rusi začeli poseljevati Kamčatko in okoliške predele. Do obal ogromnega polotoka je prvi prišel Ivan Kamčatij, sibirski kozak z bregov Jeniseja. Nekaj let je trgoval s soboljevino na Kolimi, leta 1658 pa se je podal na pohod na severne obale Ohotskega morja.
Priimek ali vzdevek »Kamčatij« izvira iz starega imena za svileno tkanino – »kamka« ali »kamčatka«. Ni znano, ali je Kamčatij sam nosil »svilene lasulje«, ki so bile takrat izredno drage, ali pa jih je nosil kdo od njegovih prednikov. Znano je leto, da je Ivan, ki je imel priimek ali vzdevek Kamčatij, v iskanju dragocenega »ribjega zoba« (mroževih oklov) prišel do dežele, ki je po njem kasneje dobila tudi svoje ime.
Ivan ni našel »ribjega zoba«, je pa našel »rečni biser«. Od domorodcev je izvedel za bogate predele z veliko reko, ki je tekla proti jugu. Leta 1661 je skupaj z odredom »kolimskega ekonoma« Fjodorja Čukičeva šel raziskovat ta nova območja. Nihče se od tam ni vrnil. Kasneje so drugi Rusi prišli do te reke, do katere si je tako želel Ivan Kačatij, in v njegovo čast so ji dali ime Kamčatka.
Naziv se je sčasoma razširil na ves ogromni polotok. V 17. stoletju so pionirji uporabili različne nazive za različne dele Kamčatke. Zahodno obalo so na primer imenovali Avača ali Dabrovo morje, južni del pa so imenovali »Kurilska zemljica«.
Pionir Ivan Kozirjevski je prvi raziskal Kurilske otoke, hkrati pa ustanovil tudi prvi pravoslavni samostan na Kamčatki. Leta 1717 je na bregu reke Ključovke (100 km od današnjega kraja Petropavlovsk-Kamčatskij) postavil »pustinjo v čast Uspenja Presvete Bogorodice« (Marije).
Od juga Kamčatke do Japonske se na več kot tisoč kilometrih oceana razprostirajo otoki, ki so danes znani kot Kurili. Ni znano, kateri ruski popotnik je prvi prispel do tega otočja. Ko je leta 1643 do teh otokov prišel nizozemski pomorščak Maarten Gerritszoon de Vries, ki je raziskoval »vzhodno obalo Tatarije« v iskanju zlata in srebra, je na otoku Kunašir zagledal križ ob vznožju aktivnega vulkana Tjatja. Ruski pionirji so navadno postavljali križe, da so obeležili novoodkrita ozemlja.
Dobro je znano le ime človeka, ki je pozneje natančno raziskal in opisal Kurile. To je Ivan Petrovič Kozirjevski, vnuk poljskega plemiča, ki je bil ugrabljen in deportiran v Jakutsk. Od leta 1711 do leta 1713 je z majhnim odredom 55 kozakov in 11 Kamčadalov (avtohtoni prebivalci Kamčatke) »v majhnih plovilih in bajdarih (tovorni čolni s prevleko iz kože) preko ožin na morju« raziskoval arhipelag Kurilskih otokov, skoraj do same »Japonske države«. Na podlagi svojih opažanj je pozneje Kozirjevski sestavil opis in prvi zemljevid otočja pod imenom »Skica Kamčatskega nosu in morskih otokov«.
Tako so šele pred tremi stoletji odkrili vsa ozemlja, ki sedaj spadajo pod Daljnevzhodno zvezno okrožje Ruske federacije.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
