Ivan III., znan tudi kot Ivan Veliki, je bil veliki moskovski knez, ki je prišel na prestol leta 1462. Pogosto ga označujejo za združitelja ruskih dežel, ker je močno razširil ozemlje svoje države po koncu mongolske prevlade.
Moskvi je podredil številne kneževine v deželi Rus', združil ta ozemlja pod enim monarhom in poskušal uvesti sistem državnih upravnih teles, ki so se imenovala prikazi (dobesedno "ukazi") in so spominjala na sodobna ministrstva. Zadolžena so bila za koordinacijo politik na različnih področjih življenja in v različnih delih države.
Jermakovi odposlanci pred Ivanom Groznim
Stanislav Rostvorovski/Muzej likovnih umetnosti v JekaterinburguKo je Ivan IV. leta 1547 postal car, se je njegovo iskanje moči komaj začelo. Ne samo, da se je lotil širjenja ruskega ozemlja in zavzel Kazanski in Astrahanski kanat, Sibirijo in druga ozemlja; istočasno je tudi utrjeval svojo oblast z izpopolnjevanjem uprave s sistemom prikazov, ki jih je prvi uvedel Ivan III.
Ivan IV. je sestavil tudi poseben svet duhovščine, imenovan Stoglavski svet, z namenom reševanja vprašanj in izzivov v zvezi Rusko pravoslavno cerkvijo. Svet je izdajal svoje odločbe pod imenom Stoglav in njegovi napotki so v mnogih rečeh urejali in vodili življenje in delovanje ruske duhovščine.
Leta 1550 je pod Ivanom Groznim izšel prvi zakonik Moskovskega carstva - Sudbenik. Veljal je za edini in najvišji zakonik, ki je prevladal nad vsemi lokalnimi zakoni in akti.
Za še več zanimivih dejstev o Ivanu Groznem kliknite tukaj.
Rubelj carja Alekseja Mihajloviča (1654)
Javna domenaPred letom 1654 je bil finančni sistem v Rusiji nedovršen: velike transakcije so bile zapletene, ker ni bilo kovancev z veliko vrednostjo – ljudje so morali preštevati na tisoče majhnih kovancev. Hkrati ni bilo majhnega drobiža, kar je oviralo trgovino na drobno. Nefleksibilnost denarnega sistema je močno ovirala gospodarski razvoj države.
Car Aleksej Romanov je pod vplivom negativnih posledic vojne in kuge kot prvi ruski vladar vpeljal rubeljski kovanec. Monetarna reforma je bila sicer na začetku slabo implementirana in je privedla do inflacije ter napetosti med različnimi subjekti. Vendar je bil to prvi korak, po katerem so lahko nasledniki izboljšali ruski finančni in ekonomski sistem.
Poleg tega je Aleksej Romanov zelo znan tudi po vojaški reformi. Med njegovo vladavino so se v Rusiji nastanili evropski strokovnjaki in zasedli številne položaje v vojski. Poleg tega je navadnim vojakom omogočil, da preko vojaške službe vstopijo v plemiški stan.
Več o zgodovinski poti ruskega rublja od srednjega veka do danes izveste tukaj.
"Tukaj zraslo bo mesto." Peter I. Veliki
Nikolaj Dobrovoljski/Osrednji vojaški pomorski muzejPeter Veliki je kot prvi ruski vladar obiskal evropske države, prvič se je na pot odpravil v letih 1697–1698. Tam je spoznal, da je Rusija zaostajala za večino evropskih držav na praktično vseh področjih: družbenem, ekonomskem, kulturnem in, kar je bilo najbolj pomembno, vojaškem.
Po vrnitvi se je Peter odločil, da bo radikalno spremenil vsa področja življenja v Rusiji. Z njegovimi prizadevanji je država sčasoma postala imperij, ki je bil po moči in vplivu primerljiv z velikimi evropskimi silami.
Peter Veliki je spodbudil razvoj raznih panog, ki jih prej v državi ni bilo ali so bile slabo razvite na nacionalni ravni, denimo ladjedelništva, svilarstva in papirništva. Močno Cerkev je podredil Sveti sinodi in povečal prevlado sekularne države. Poleg tega je prvi ruski imperator leta 1722 vpeljal tabelo rangov za javne in vojaške uslužbence, ki naj bi spodbudila meritokracijo v upravi in vojski. Ustanovil je kolegije, ki so bili po sestavi podobni današnjim ministrstvom.
Reformiral je vojsko in oblikoval močno armado in floto. Ruse je seznanil z evropskim načinom življenja, navadil jih je tudi britja in evropskih načinov oblačenja.
Za povrh je zaradi njegove volje nastalo mesto Sankt Peterburg, s katerim je želel utrditi status Rusije kot evropske sile.
Kaj še je Peter Veliki pripeljal v Rusijo, lahko berete tukaj.
Že njen mož Peter III. je rusko plemstvo oprostil prej obveznega služenja vojske, leta pozneje pa je plemstvo pod vladavino Katarine Velike (1762-1796) zares zacvetelo kot družbeni razred.
Carica je izdala Listino o pravicah, svoboščinah in privilegijih plemenitega ruskega plemištva, ki je dajala posebne privilegije razredu ruskih plemičev. Poleg oprostitve vojaške službe so dobili poseben status po ruski zakonodaji, pravico do trgovanja (tudi v tujini) in ustanavljanja organov lokalne samouprave (ki so bila vseeno porejena carici in njenim oblastem).
Reforma je močno spremenila življenje v Ruskem imperiju in dokaj vplivala na vzpon klasične ruske kulture, kot jo poznamo danes.
Boris Kustodijev, Branje manifesta (Osvoboditev kmetov)
Boris KustodijevLeta 1649 je Rusko carstvo objavilo prvi zakonik, ki je kmetom prepovedal, da kadarkoli zapustijo svoje gospodarje. Takrat je v Rusiji tlačanstvo postajalo sprejet način življenja. Prodajanje kmetov je bila sprejemljiva praksa za ruske plemiče, ki so smeli svoje tlačane tudi kaznovati za neprimerno vedenje.
Leta 1861 je Aleksander II., pozneje znan kot Aleksander »Osvoboditelj« (v resnici je najprej dobil ta vzdevek zaradi osvoboditve Balkana, ne tlačanov, op. ur.), z reformo začel odpravljati tlačanstvo. Tlačanstvo je bilo ukinjeno, a precej nepremišljeno. Država je novoosvobojenim kmetom posojala zemljo s 5- do 6-odstotno letno obrestno mero, s čimer jih je spravila v finančno odvisnost. Tako je reforma, zamišljena z dobrimi nameni, posredno ustvarila pogoje za revolucijo, ki je leta 1917 končala vladavino dinastije Romanov.
Več o tem v članku: Kako je ukinitev tlačanstva pripeljala do ruske revolucije?
Kolektivizacija
Mihail Smodor/russiainphoto.ruPo ruski revoluciji se je s prihodom boljševikov življenje v državi zelo spremenilo. Nove oblasti so takoj nacionalizirale vse banke in velika podjetja ter razglasile, da sme zemlja pripadati samo kmetom in tovarne samo delavcem.
A najbolj globoke posledice sta zagotovo pustili politiki industrializacije in kolektivizacije. Leta 1927 je padla odločitev, da se raztresene posamične kmetije združi v velike kolektivne enote. Do leta 1937 je 93 odstotkov kmetij prešlo pod večje kolhoze. Državna kmetijsko-predelovalna panoga je tako prešla na čisto nove ravni množične proizvodnje, četudi za ceno številnih človeških življenj.
Poleg tega je morala nova oblast sprejeti radikalne ukrepe za spodbujanje razvoja industrije, ki je bila takrat nezadostna. Posebej veliko pozornosti je bilo namenjene obrambi in vojski, pa tudi drugim težkim industrijam. S temi reformami je Rusija – oziroma tedaj Sovjetska zveza – hitro premagala mnoge družbenoekonomske težave, ki so privedle do padca carističnega režima, a hkrati vzpostavile totalitarno obliko vladavine, ki se je nadaljevala še mnogo desetletij zatem.
Lahko si pogledate tudi: Burna dvajseta leta – grozote in uspehi v času rojevanja nove sovjetske države (FOTO)
Trgovanje s privatizacijskimi vavčerji na mestni ulici
A. Zajev/Državni zgodovinski muzej Južnega Urala/russiainphoto.ruV Sovjetski zvezi je gospodarstvo regulirala država. Obseg proizvodnje in cene je določala osrednja avtoriteta – država, ki je imela v lasti večino tovarn, obratov in drugih proizvodnih sredstev. Toda leta 1991, ko je Sovjetska zveza razpadla, so se Rusi znašli v bolj ali manj tržnem gospodarstvu, za večino nepričakovano.
Stari socialistični ekonomski sistem je bil razglašen za neučinkovitega in nova oblast je sprejemala radikalne ukrepe za preživetje Rusije v novem kapitalističnem svetu.
Ekonomist in predstavnik vlade Jegor Gajdar je prepričal ruskega predsednika Borisa Jelcina v takojšnjo liberalizacijo ruskega rublja, ki je takrat doživljal inflacijo, in privatizacijo večine državnega premoženja, da bi razrešil vse bolj obremenjujoč proračunski primanjkljaj. Takojšnje ukrepe je upravičeval z željo po preprečitvi krize pomanjkanja hrane (kontroverzno utemeljitev so pozneje nekateri ekonomisti kritizirali).
Radikalne reforme so bile hitro izpeljane v naslednjih letih. Dandanes so mnenja o pravilnosti ali nepravilnosti Gajdarjevih reform mešana. Po eni strani je bil čas teh reform zaznamovan z inflacijo, pomanjkanjem izdelkov in visoko brezposelnostjo. Po drugi strani so ukrepi pomagali pri nastanku tržnega gospodarstva in integraciji ruskega gospodarstva v svetovni trg.
Privatizacija je bila v Rusiji predmet številnih polemik tudi zato, ker je bil proces razprodaje državnega premoženja močno skorumpiran in je pripomogel k nastanku razreda oligarhov.
Preberite, zakaj je bilo v 90-ih življenje v Rusiji tako nevarno.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
