Življenje v sovjetski Belorusiji (FOTOZGODBA)

Zgodovina
ALEKSANDRA GUZJEVA
Belorusija je ležala ob zahodni meji Sovjetske zveze. Čeprav je strašansko trpela zaradi neskončnih vojn, je tudi ogromno prispevala k državnemu gospodarstvu.

Arhitekturna podoba beloruske prestolnice Minsk še vedno opominja na sovjetsko obdobje: prostorni trgi, mogočne stalinistične zgradbe, na prostem skorajda ni reklam ali stojnic, ohranila so se stara sovjetska imena ulic.

Poljsko-litovska dediščina

Zgodovinsko je del Belorusije pripadal poljsko-litovski državi (Republiki obeh narodov), eni od najmočnejših in najbolj poseljenih evropskih držav 16. in 17. stoletja. To poglavje zgodovine je za seboj pustilo dediščino v obliki trdnjav in katoliških cerkva. Končne meje Beloruske SSR so bile določene šele po drugi svetovni vojni, ko se je pomembno mesto Bjalistok (Białystok) vrnilo Poljski. Ustava Beloruske SSR iz leta 1927 je bila v štirih uradno priznanih jezikih: ruščini, beloruščini, poljščini in jidišu. V ustavi iz leta 1937 poljščine in jidiša ni bilo več.

Grad Lida iz 14. stoletja je od začetka 20. stoletja do leta 1939 služil kot stadion za poljsko nogometno moštvo. Ko je ozemlje postalo del ZSSR, so grajske ruševine pustili pri miru in ekipo umaknili, čeprav so otroci še naprej brcali nogometne žoge ob starodavne zidove.

Grd Mir iz 16. stoletja so med drugo svetovno vojno Nemci uporabljali za judovski geto. Po osvoboditvi so ga Sovjeti preuredili v skupnost umetnikov in obrtnikov. Šele konec 70-ih oziroma v začetku 80-ih so grad obnovili.

Rdeča cerkev (Cerkev sv. Simeona in Helene) v Minsku je bila zgrajena leta 1905. V sovjetskih časih so jo spremenili v filmski studio, nato pa v kino, kulturno središče in muzej. Po padcu Sovjetske zveze je znova postala cerkev.

Katedrala Svetega imena Marije (zgrajena l. 1700) je v sovjetskih časih gostila športni klub Spartak in služila kot igrišče za treninge. Stolpa so podrli, a sta bila po razpadu ZSSR postavljena na novo.

Glavno bojišče vzhodne fronte med drugo svetovno vojno

Verjetno nobena sovjetska republika med drugo svetovno vojno ni trpela toliko, kot Belorusija. Poleg vojaških izgub je konflikt zahteval tudi več kot 2 milijona življenj civilistov. Republika je bila na poti nemški Heeresgruppe Mitte (armadna skupina Center), ki je imela nalogo osvojiti Moskvo. Junija 1941 so jo fašistične sile v celoti zasedle. Med prvimi napadi je bil napad na Brestsko trdnjavo, ki so jo sovjetski vojaki junaško branili skoraj en mesec.

Posebej uničujoča usoda je doletela vas Hatin (ni isto kot Katin). V maščevalni operaciji so pobili skoraj celotno prebivalstvo. Leta 1969 so tam postavili spominski kompleks Neupogljivi mož, ki upodablja edinega odraslega preživelega in njegovega mrtvega sina.

Industrializacija

Glavne panoge Beloruske SSR so bile strojegradnja, metalurgija in energetika. Živi čudež inženiringa so bili težki prekucniki MAZ iz Minške avtomobilske tovarne (MAZ) oziroma njene naslednice, Beloruske avtomobilske tovarne (BelAZ). Uporabljali so jih pri kopih in rudarjenju ter pri gradnji hidroelektrarn, jezov in drugih kompleksnih delih. Ti stroji so bili prav tako priljubljeni v tujini in se še danes izvažajo, tudi v Rusijo. Velik obseg proizvodnje je imela tudi tovarna traktorjev v Minsku (MTZ).

Dežela krompirja

Obstaja veliko šal o Belorusih in krompirju, ki ga v Rusiji vzgajajo in jedo v obsežnih količinah zaradi lastnosti domače zemlje. Dobri krompir je večkrat rešil prebivalstvo pred lakoto, ko druge kulture niso uspele. Narodna kulinarika se lahko pohvali s številnimi krompirjevimi jedmi, med katerimi je najslavnejša jed draniki (krompirjeve palačinke).

Vsakdanje življenje

Poglejte še:

Življenje v sovjetski Ukrajini (FOTOZGODBA)

Tole morate vedeti o prvi in zadnji olimpijadi v Sovjetski zvezi (FOTO)