1. V 70. letih 18. stoletja je ruska carica Katarina II. prišla na idejo o izdaji Primerjalnega slovarja jezikov vsega sveta, ki bi primerjal besede iz 200 jezikov, tudi 12 slovanskih. Eden od jezikov je bil slovenski, ki pa je bil v tem slovarju poimenovan malo drugače – vendski. Podatke in gradiva za ta slovar je junija 1780 v Peterburg poslal razsvetljenec Blaž Kumerdej, ki se je ukvarjal tudi s preučevanjem jezikov, zlasti slovenščine in ruščine.
2. Leta 1817 je bil v Rusiji natisnjen članek, ki je v svojem bistvu prva ruska raziskava o slovenskem jeziku. Imenoval se je »Primerjava kranjskega narečja z ruskim, ločeno vzetim za slovenski jezik«. Avtor je bil šef Ruske akademije Aleksandr Šiškov. Mogoče je sklepati, da je bilo vir za ta prispevek delo Blaža Kumerdeja.
pixabay.com
3. O Slovencih se je v ruski znanstveni literaturi prvič pisalo v začetku 19. stoletja. Tako so leta 1807 v zgodovinski in politični reviji Genij časov (Гений времён) natisnili članek z naslovom Slovanski narodi. V članku ni bilo eksplicitno omenjeno ime naroda Slovencev, je pa bilo govora o Slovanih, ki poseljujejo dežele od Furlanije do jugovzhodne Nemčije. Bolj podrobno so jezike, zgodovino in vsakdanje življenje slovanskih narodov, vključno s Slovenci, osvetlili na straneh Vestnika Evrope (Вестник Европы, ena od najstarejših ruskih revij, posvečena je evropski književnosti, politiki, filozofiji in kulturi, ustanovljena je bila leta 1802 in izhaja še danes).
4. Konec 19. in začetek 20. stoletja je nastopil čas aktivnega učenja ruskega jezika in pridobivanja znanj o Rusiji v slovenskih deželah. Pri tem je veliko vlogo odigral Martin Hostnik, ki je v Avstro-Ogrski izdal rusko-slovenski in slovensko-ruski slovar. Leta 1899 se je v Ljubljani pojavil krožek ruščine, nato pa so se podobni krožki pojavljali še v Gorici, Mariboru, Trstu in drugih slovenskih mestih.
5. Prvi poznani znanstvenik iz Rusije, ki je bival v slovenskih deželah, verjetno v 90. letih 18. stoletja, je bil Ivan Potockij, sicer poljskega porekla. Ukvarjal se je s staroslovansko geografijo in etnografijo.
wikipedia.org
6. Leta 1821 je Ljubljano (takrat nemško Laibach) obiskal ruski car Aleksander I. Razlog je bil Ljubljanski kongres Svete alianse. Kot se spominja Ivan Prijatelj, se je car ob obisku pogovarjal tudi s predstavnikoma slovenskih izobražencev: Jakobom Zupanom in Janezem Ciglerjem, ki sta se zanimala za Rusijo in se učila ruskega jezika.
Opomba prevajalca: V čast carjevega obiska danes v Ljubljani najdemo gostilno Pri ruskem carju, pozneje pa se je ime "Ruski car" prijelo tudi kot alternativno ime za Bežigrajsko sosesko 7.
7. V drugi polovici 19. stoletja so ruski učenjaki slovenščini pogosto pravili slovInščina, Slovencem pa SlovInci, da bi jih lažje ločili od Slovakov. Pred tem sta v ruski znanstveni literaturi figurirala tudi pojma »korotanski« in »novoslovenski« jezik.
8. Besedila v slovenščini so bila v Rusiji prvič izdana v »Zborniku slovanskih spomenikov, ki se nahajajo izven Rusije«. Publikacija je predstavljala faksimile Brižinskih spomenikov, poleg katerih sta bili natisnjeni še različici v latinici in cirilici. »Slovnična pojasnila« je pripravil ruski znanstvenik – slavist Aleksander Vostokov.
wikipedia.org
Opomba prevajalca: Če bi šli še globlje v zgodovino stikov med prostoroma današnje Slovenije in Rusije, bi lahko odkrili še več zanimivih povezav. Preberite si več o Gregorju Voglarju, zdravniku ruskega carja Petra I. Velikega, ali znamenitem diplomatu Sigmundu Herbersteinu iz Vipave, ki je v 16. stoletju kot cesarjev odposlanec deloval v Rusiji in napisal edinstveno delo Moskovski zapiski (Rerum Moscovitarium Commentarii), ki je postalo pomemben vir informacij o Rusiji po vsej zahodni in srednji Evropi.